1:10^40 

(tj. 0,0000000000000000000000000000000000000001)

Dodaten argument proti evoluciji je neverjetnost spontanega nastanka življenja.

Stališče evolucionistov ilustrira naslednja izjava:

Abiogeneza je bil dolgotrajen proces s številnimi majhnimi inkrementalnimi koraki, vse to pa so vodile ne-naključne [ang. non-random] sile Naravne Selekcije in kemije. Prva stopnja abiogeneze so bile le enostavne samoreproduktivne molekule, ki bi jih le stežka imenovali žive. Na primer, najenostavnejši samoreprodukcijski peptid je dolg samo 32 aminokislin. Verjetnost, da se tvori naključno [ang. randomly], v zaporednih poskusih, je približno 1:10^40, kar je mnogo manj kot 1:10^390, kot pogosto navajajo kreacionisti.
(http://www.evolutionfaq.com/articles/probability-life (24.2.2013))

To dokazujejo s posebnimi računalniškimi programi, kot dokaz ‘naključne kompleksnosti’ pa navajajo kristale in snežinke.

Preletimo samo bistvene ugovore:

  • Ocena 1:10^40 naj bi veljala za spojino, ki je sama po sebi še neverjetno daleč od žive celice, kaj šele od človeka!
  • Naključje ni nekakšna sila in ne more povzročiti evolucije, ker slednjo onemogočajo naravni zakoni (kemija).
  • Ni ‘enostavnih’ organizmov (npr.: v celici so nanostroji!)
  • Naključje nima nobenega namena, v laboratorijih in simulacijah pa vedo, kaj hočejo doseči, zato je to, kar naj bi simuliralo naključje, v resnici vodeno s človeško inteligenco (nenaključno)!
  • V naravi nastajajo urejene strukture (kristali, snežinke), vendar urejenost ni isto kot kompleksnost (proteini v organizmu). Zgolj urejena struktura še ne vsebuje informacije.
  • Proteini niso kot kristali. Kristali nastanejo z nizanjem enakih delov. Kristal lahko razbijete na manjše kristale, proteina pa ne morete razbiti na manjše proteine. Sinteza proteinov: posamezne aminokisline ob pravem času, vsako tako dodajanje pomeni cca. 90 kemijskih korakov.

(http://creation.com/refuting-evolution-2-chapter-9-argument-probability-of-evolution)

1:10^40.000

Pred desetletji so mislili, da je življenje enostavnejše od tega, kar o njem vemo danes, in vendar je že tedaj Sir Fred Hoyle, znani matematik in astronom (nekreacionist!), dejal:

Verjetnost nastanka življenja iz nežive materije je ena proti številu s 40.000 ničlami. … To je dovolj, da pokoplje Darwina in celotno teorijo evolucije. Ni bilo nobene prvotne juhe, ne na tem ne na katerem drugem planetu, in če začetki življenja niso bili naključni, so torej morali biti produkt namenske inteligence.

(cit po. http://creation.com/hoyle-origin-of-life)

ČAS NAREDI ČUDEŽE ?

Kaj pa o neverjetnosti pravijo evolucionisti? Nobelovec Georg Wald:

Kakorkoli neverjeten je ta dogodek oziroma vsak od korakov, ki so pripeljali do njega, se bo, če mu le damo dovolj časa, skoraj zagotovo zgodil vsaj enkrat. Čas je junak te zgodbe. Če damo dovolj časa, nemogoče postane mogoče – mogoče postane verjetno – verjetno pa v glavnem zanesljivo. Človek mora samo počakati, in čas sam bo opravil čudeže.

(cit po. http://creation.com/time-is-the-hero, pridobljeno 29.12.2012)

Ali niso čudeži rezervirani za religijo?

GOLJUFANJE Z VERJETNOSTJO 

Nekateri argumenti za načrtovanje lahko pogosto pridejo do vprašanja verjetnosti, zato evolucionisti pogosto blefirajo z argumentiranjem, češ, zakaj naj bi bila verjetnost problem, saj se neverjetne stvari dogajajo vsak dan. Kot primer uporabljajo to, da je verjetnost dobitka na loteriji precej majhna, in vendar ta dobitek vsak teden nekdo zadene. Ali, kot je rekel Kenneth Miller v neki proti – ID oddaji (‘A War on Science’, Horizon program, BBC, 2006): ”Eden od matematičnih trikov, ki ga uporablja ID, vključuje to, da se vzame današnja situacija in se računa verjetnost, da se je sedanjost naključno pojavila iz preteklih dogodkov. Najboljši primer, ki ga lahko dam, je ta, da sedete s štirimi prijatelji, zmešate komplet 52 kart, jih razdelite in natančno beležite vrstni red, kako so bile karte razdeljene. Nato bi se lahko ozrli nazaj in dejali, moj bog, kako neverjetno je to … Vendar pa ste karte razdelili in dobili ste, kar pač imate v roki.” Ali pa točno določena kombinacija in razporeditev ljudi, ki hodijo po prometni ulici mesta – tudi to je zelo malo verjetno, a take neverjetne razporeditve se dogajajo ves čas. Ali pa verjetnost, da nekdo zadane na loteriji – ta verjetnost je zelo majhna, toda ljudje zadevajo na loteriji ves čas. S takim argumentiranjem na podlagi teh analogij skušajo razblažiti močan argument za stvarjenje.

V tem ‘goljufanju z verjetnostjo’ je kričeče napačen sklep. V vseh zgoraj navedenih analogijah mora priti do izida. Verjetnost, da boste dobili neke karte, je 100 %. Ljudje bodo hodili po prometni ulici. Nekdo mora zadeti na loteriji. Toda kakšna je verjetnost, da boste iste karte dobili v naslednji igri, da bodo isti ljudje hodili po ulici ob enakem času jutri, da bodo iste številke dobile loterijo?

Nasprotno, biti mrtev je možno na veliko več načinov kot biti živ, tako da nikakor ni 100 % verjetno da bi POLJUBNA razporeditev aminokislin formirala proteine, potrebne za življenje. Nikakor ni nujno, da je izid nekaj živega, in izračuni verjetnosti temu močno nasprotujejo. To je vse bistvo argumenta.

Nekateri evolucionisti so se na to odzvali, da se evolucija je zgodila, ker smo mi tukaj! To je najslabše krožno sklepanje.

Nadalje, če bi imel Miller prav, nikoli ne bi bilo možno ugotoviti, da nekdo nepošteno meša karte. To je, če delivec vedno dobi asa ob pravem času, to ne pomeni, da ga ima v rokavu, ker so vse kombinacije enako verjetne… Pokeraši na Divjem zahodu tega verjetno ne bi pogoltnili tako zlahka kakor Miller. V resnici goljufa ne bi razkrila samo nizka verjetnost, temveč nizka verjetnost dupliciranja specifične kombinacije kart. Inteligentnega posredovanja namesto naključja ne pokaže le poljubna urejenost, temveč določene specifične razporeditve, katerih verjetnost, da bi se kar pojavile, je zelo majhna.

Vir: Sarfati, J., 2008. By Design – Evidence for nature’s Intelligent Designer – the God of the Bible, Creation Book Publishers