MUTACIJE NE DODAJAJO INFORMACIJ

Bistveno vprašanje je, ali so mutacije sposobne narediti nove informacije. Odgovor je: Odvisno od tega, kaj razumete za ”informacije”. Mutacije so v bistvu genetske okvare, tj. naključne napake pri kopiranju genetskega materiala. Večinoma so škodljive (odgovorne so za preko 1000 človeških bolezni) ali nevtralne, le redko so koristne. Primeri koristnih mutacij so: hroščki brez kril na vetrovnih otokih, odpornost na pesticide, izguba vida pri bitjih, ki živijo v popolni temi.

Video o koristnih mutacijah (glejte pod Beneficial mutations).

Poudariti velja naslednje:

  • V zgornjih primerih gre res za nove lastnosti, vendar te spremembe nastanejo zaradi zmanjšanja oz. okvare obstoječe informacije. Informacije, ki so omogočile koristno prilagoditev, so bile že ves čas zakodirane, skrite ali neaktivirane v organizmu. Torej tudi tiste redke mutacije, ki so koristne, ne dodajajo genetskih informacij, temveč jih zmanjšujejo. V naravi je namesto evolucije opazna devolucija.
  • Nove značilnosti niso izključno posledica mutacij. Nekatere se pojavijo pri aktiviranju predhodno obstoječe informacije, pri odpiranju zapakirane informacije ali ko se prižge/ugasne stikalo za določen gen.
  • Evolucija ne more razložiti nastanka genoma, epigenoma, prekrivajočih se kod in polno meta-informacij. Mutacije nikakor ne morejo proizvesti informacij, ki bi bile potrebne za domnevni razvoj mikroba v človeka. Nikakor, niti v milijonih let.

Prevod iz Sarfati, J., 2008. By Design, del uvodnega poglavja:

Tudi če dopustimo, da naj bi evolucija nekako proizvedla prvo celico, ostaja problem povečevanja skupne vsebnosti informacije. Da bi šli od prve celice do človeka, bi bilo treba poiskati način za generiranje ogromne količine informacij, tj. 3,1 milijarde baznih parov (tj. ”črk”). To vključuje navodila za izgradnjo oči, živcev, kože, kosti, mišic, krvi itd. Evolucija se za proizvodnjo potrebnih novih informacij zanaša na napake pri kopiranju in na naravno selekcijo. Vendar pa so primeri, ki se navajajo kot ”sodobna evolucija”, vsi primeri izgube informacij. To potrjuje Spetner:

V tem poglavju bom pokazal nekaj primerov evolucije [tj. primerov, ki naj bi potrjevali evolucijo], še zlasti mutacije, in pokazal, da se informacija ne povečuje. … Toda pri vsej literaturi znanosti o življenju, kar sem je prebral, nisem nikoli našel mutacije, ki bi dodajala informacijo. [1]

Za vse točkovne mutacije, ki so bile raziskovane na molekularni ravni, se izkaže, da ne povečujejo genetskih informacij, temveč jih reducirajo.

NDT [neodarvinistična teorija] naj bi pojasnila, kako so se informacije življenja zgradile z evolucijo. Bistvena biološka razlika med človekom in bakterijo je v informacijah, ki jih vsebujejo. Vse druge biološke razlike izhajajo iz tega. Človeški genom ima veliko več informacij kakor genom bakterije. Informacije se ne morejo zgraditi preko mutacij, ki izgubljajo informacije. Posel ne more prinašati denarja tako, da ga s časom po malem izgublja. [2]

Koristne mutacije ali požgana zemlja?

To ne pomeni, da nobena mutacija ni koristna. Koristna mutacija pomaga organizmu preživeti. Odpornost na antibiotike in pesticide je včasih lahko rezultat prenosa informacij preko DNK zanke, ki se imenuje ”plazmid”, toda to ni nova informacija v smislu, kakršno potrebuje evolucijska zgodba, saj je že obstajala nekje v drugem organizmu. Kadar je taka odpornost povzročena z mutacijo, nikoli ne vključuje nove informacije. Koristna mutacija so tudi hrošči brez kril na majhnih vetrovnih pustih otokih. Če hrošči izgubijo krila in torej ne morejo leteti, je manj verjetno, da jih bo veter odpihnil na morje.[3] Seveda to v prvi vrsti sploh nima opravka z izvorom letenja, kar naj bi pojasnila evolucija. Naslednja koristna mutacija so bitja s skrčenimi očmi v temnih jamah. V temi ni naravne selekcije proti slepim bitjem, hkrati pa so manjše oči manj občutljive za okužbe in poškodbe.

Odpornost na malarijo

Behejeva druga knjiga, The Edge of Evolution: The search for the limits of Darwinism (2007), obravnava tematiko koristnih mutacij in omejitev darvinističnega procesa. Ker je njegova doktorska raziskava vključevala malarijo, je svoje strokovno znanje apliciral na malarijski parazit (Plasmodium falciparum) in mutacije, ki so ljudem omogočile boj proti temu, ter na parazitove ukrepe proti zdravilom, ki jih je iznašel človek. Eno najbolj učinkovitih zdravil proti malariji je klorokin, ker je parazit potreboval precej časa, da je pridobil odpornost. Behe pokaže, da odpornost na klorokin verjetno vključuje dve specifični mutaciji, ki skupaj nastopita v enem genu. To pojasni, zakaj je bilo za razvoj odpornosti na klorokin potrebno toliko časa, medtem ko se odpornost na druga proti-malarijska zdravila, ki potrebujejo le eno mutacijo, pojavi v roku nekaj tednov.

Če je bilo potrebno toliko časa, da se je dvojna mutacija zgodila v organizmu, ki ima ogromno populacijo in kratek življenjski cikel (in torej ogromno priložnosti, da se pojavijo različne mutacije), koliko časa bi bilo potrebno, da bi se dvojna mutacija zgodila v organizmu, kakršen je človek, ki ima dolg generacijski čas in sorazmerno majhno populacijo? Behe je pokazal, da se ne bi zgodila nikoli, niti v predpostavljenem evolucijskem času. In tu gre zgolj za eno dvojno mutacijo v enem genu. Torej se vsaka prilagoditev, ki za delovanje potrebuje dve ali več specifičnih mutacij, ne bo nikoli razvila v človeku, in vendar se je to moralo zgoditi večkrat, če so se ljudje razvili z evolucijskimi procesi.

Behe tudi poudari, da se paraziti, odporni proti klorokinu, odrežejo slabše od neodpornih, kjer ni klorokina. To nakazuje, da je dvojna mutacija informacijski padec, kot običajno. Kaže da je razlog za parazitovo odpornost proti klorokinu v tem, da je reducirana koncentracija v parazitovi vakuoli in eden izmed mehanizmov je poslabšan vnos. Sodeč po enem izmed člankov: ”Izolati proti klorokinu odpornega parazita imajo mehanizem vnosa z manjšo transportno aktivnostjo in zmanjšano afiniteto do klorokina.” [4]

Gre za princip, ki razloži, zakaj so nekatere bakterije odporne proti antibiotikom. Odpornost je posledica mutacije, ki okvari celično črpalko, tako da bakterija vsrka manj snovi, ki je namenjena uničenju bakterije.[5]

To vodi do naslednjega Behejevega glavnega zaključka: ne gre toliko za oborožitveno tekmo, temveč za bojevanje v strelskih jarkih ali taktiko požgane zemlje. Mnoge spremembe uničujejo naprave, ki bi jih sicer lahko uporabil sovražnik. Na primer: branitelji bodo uničili lastne mostove, da bi sovražniku onemogočili prehod, sabotirali lastne tovarne, če sovražnik v njih izdeluje orožje, požgali lastna polja, da bi sovražniku zmanjkalo hrane …

Anemija srpastih celic

To pojasni tudi nekatere od človeških obramb proti malariji, ena teh je anemija srpastih celic. Pri tem mutacija povzroči, da je hemoglobin bolj nagnjen k temu, da se spaja v kepe. Eden od vodilnih svetovnih avtoritet na področju anemije srpastih celic, Felix Konotey-Ahulu, pojasnjuje: ”Te narobe oblikovane celice lahko blokirajo manjše krvne celice in tako tkiva in organe prikrajšajo za kisik. Vendar pa je obolelim uspelo s pravilnim zdravljenjem okrevati in so postali zdravniki, odvetniki itd.” [6]

Tisti, ki imajo le en gen za anemijo srpastih celic, imajo okvarjeno le polovico svojih molekul hemoglobina, tako da ne prihaja do nastanka kep, in zato ne trpijo posledic. Dejansko ima ta okvara tudi prednost. Parazit malarije se hrani s hemoglobinom, ki je zelo koncentriran v naših rdečih krvnih celicah. Behe poudarja, da srpasta mutacija povzroči, da se hemoglobin bolj združuje v kepe, ko parazit stopi v celico. Te kepe povzročijo spremembo oblike in vranica zaradi tega zazna okvarjeno celico ter jo uniči, z njo pa tudi parazita. Torej tisti, ki imajo le en gen, nimajo težav z anemijo, hkrati pa so zaščiteni proti malariji.

Vendar pa Konotey-Ahulu opozarja:

Prikaz naravne selekcije ne prikazuje, da je ‘dvigajoča se evolucija’ dejstvo, in vendar mnoge šolarje o tem učijo kot o ‘dokazu’ za evolucijo.

Pravi takole: ”Gen srpaste celice je še vedno okvara, ne povečanje kompleksnosti ali izboljšava funkcije, ki je izbrana.” Poudarja nesrečno temnejšo plat: ”Ko je več nosilcev genov srpastih celic, to povzroča, da več ljudi trpi zaradi te strašne bolezni.”6

Srpastocelični hemoglobin je jasen primer taktike požgane zemlje: koristni prenašalec kisika je žrtvovan, da se uniči napadalec.

Razbiti je laže kakor zgraditi

Behe daje številne druge primere tega, kako uničenje nečesa organizmu pomaga v bitki z drugim. Vendar to ni čudo darvinizma. Nekaj razbiti je veliko lažje kakor nekaj zgraditi. Porušite lahko na številne načine, zgradite pa to lahko le na nekaj načinov. Nekaj tako enostavnega, kakor je pesek, lahko ustavi kolesje. Čep iz žvečilnega gumija lahko okvari gibljive dele. Med v rezervoarju za gorivo lahko ustavi avto. Nekateri obrambni mehanizmi so podobni temu: lepljiva molekula, ki povzroči, da molekularna naprava ne deluje.

[1] Možno je, da do danes obstaja en sam primer mutacije, ki povečuje informacijo (v situaciji, za katero teorija terja stotine mutacij, da bi bila verodostojna), a celo to je treba skrbno kvalificirati. Glej creation.com/nylon.

[2] Spetner, Ref. 19, str. 131-2, 138, 143

[3] Wieland, C., 1997.  Beetle Bloopers: Even a defect can be an advantage sometimes, Creation 19(3):30; creation.com/beetle

[4] Sanchez, C.P., Wunsch, S. in Lanzer, M., 1997. Identification of a Chloroquine Importer in Plasmodium falciparum: Differences in import kinetics are genetically linked with the chloroquine-resistant phenotype, J. Biol. Chem. 272(5): 2652 – 2658

[5] glej Sarfati, J., Anthrax and antibiotics: Is evolution relevant? 2001-2005; creation.com/anthrax

[6] Exposing Evolution’s Icon: World leader on sickle-cell anemia: ”Nothing to do with evolution!”, Jonathan Sarfati interviews Felix Konotey-Ahulu, Creation 29(1):16 – 19, 2006

ČAS NI ZAVEZNIK EVOLUCIJE

Evolucija se sklicuje na dolga časovna obdobja, češ če dopustimo dovolj časa, se bodo majhne spremembe zbrale, filtrirale z naravno selekcijo in nazadnje seštele v tako velike, kot so potrebne za evolucijo. Tako argumentiranje je jalovo. Problematična je količina sprememb (da se mikrob razvije v mikrobiologa, je treba proizvesti ogromno dodatnih informacij, česar mutacije ne zmorejo), pa tudi njihova smer. Spremembe, ki jih evolucionisti navajajo kot dokaze za evolucijo, npr. atlantska trska, debeloroga ovca, proti onesnaženju odporni črvi in odpornost proti antibiotikom in pesticidom, gredo vse v napačno smer, namreč v smer, ki je popolnoma nasprotna smeri, ki bi jo terjal razvoj iz mikroba v človeka (Catchpoole, 2012). Pri prilagajanju okolju se informacije krčijo. Zato tudi čas v resnici ni zaveznik evolucije, četudi se predpostavijo milijoni let. Seštevanje neugodnih sprememb ne more narediti pozitivne spremembe – ne glede na to, kako dolgo jih seštevate! Ponazorimo: Če vaše podjetje vsak dan ustvari majhno izgubo, čas ne bo pripomogel k dobičku – prav nasprotno: dlje ko se bodo vaše izgube kopičile, bolj zanesljivo boste bankrotirali.