SINTETIZIRANO ŽIVLJENJE?

Kot dokaz evolucije so nam v šoli pripovedovali o Millerjevem eksperimentu. Verjetno se spomnite: mešanica plinov v stekleni bučki, umetne strele in nastanek dveh aminokislin.

Eksperiment dejansko govori proti evoluciji:

  1. Razmere v stekleni bučki naj bi simulirale prvotno okolje. To je čista špekulacija. Nihče ne more vedeti, kakšno je bilo prvotno okolje!
  2. Domnevno prvobitno morje naj bi bilo kot laboratorij z milijardami steklenih bučk. Taka poenostavitev je neupravičena.
  3. Življenje naj bi izhajalo iz morja, toda voda dejansko preprečuje kemijsko evolucijo. Če se aminokislini v vodi spojita v polimer, hitro razpadeta zaradi hidrolize. Celo v posebej za ta namen vzpostavljenih laboratorijskih razmerah z nerealistično čistimi reagenti se spojine aminokislin v vodi ne tvorijo same od sebe.
  4. S kemijskimi postopki se da pridobiti aminokisline, ki so sestavine živih bitij, vendar to še zdaleč ni bitje, pa tudi postopek ni naključen.
  5. Pri Millerjevem poskusu se tvori enaka količina levosučnih in desnosučnih aminokislin, za življenje pa so predpogoj samo levosučne. Prisotnost obeh vrst teh spojin je značilna za mrtve organizme.

Tudi novejši eksperimenti (na temo samoreplikacije RNA in nastanka nukleotidov v prvobitni juhi) niso dali takih rezultatov, kakor so nakazovali mediji. Te ‘dokaze’ za evolucijo lahko pospremimo z naslednjo izjavo R. Shapira, zaslužnega profesorja kemije na New York University:

Čeprav kot vaja iz kemije to predstavlja zelo elegantno delo, to nima prav nobene zveze z izvorom življenja na Zemlji. (Urquhart, J. 2009, cit. po Sarfati, 2010, str. 239)

Prevod iz Carter, R. (ured.), 2014. Evolution’s Achilles’ Heels, del poglavja 3:

Poskusi Miller – Urey

Stanley Miller (1930-2007) je bil diplomski študent Harolda Ureya (1893-1981), ki je leta 1934 dobil Nobelovo nagrado za kemijo za odkritje devterija (težki vodik).[1] Miller in Urey sta zatesnjeno stekleno pripravo napolnila z redukcijskimi plini metanom, dušikom in vodikom (izločila pa sta oksidacijske pline, kot je kisik). Priključila sta tudi steklenico vrele vode, s čimer sta zagotovila zalogo vode in poganjala pline v krogotok mimo 60.000 voltne iskrilne naprave, ki je služila kot simulacija strele. Mešanica plinov je potovala tudi skozi vodno hlajeni kondenzator, tako da so bili produkti reakcij lahko zbrani, ko so padali v vodno past spodaj. Po enem tednu sta v pasti opazila rdeč madež. Večina tega je bila netopna, toksična in rakotvorna mešanica, imenovana katran ali rezin, kar je običajni produkt organskih reakcij. V tem katranu sta našla majhno količino aminokislin.[2]  Toda šlo je večinoma za najenostavnejši aminokislini glicin in alanin.[3] In pridelka sta bila skromnih 1,05 % oz. 0,75 %. Miller je priznal, ”Skupni pridelek je bil majhen glede na porabljeno energijo.” Vendar pa ni dokaza, da bi se situacija v daljšem času izboljšala. Videti je, da so majceni pridelki enostavnih produktov največ, kar bi ta simulacija sploh lahko kdaj dosegla.[4]

Ironično je, kakšne predpostavke so bile postavljene, koliko ponovljenih eksperimentov je bilo dokončanih, in kakšne naprave so bile izdelane, da so proizvedli le majcen pridelek le nekaj aminokislin, ki nikakor ne bi mogle proizvesti življenja, ob tem pa se razglaša, da za nastanek življenja ni bila potrebna inteligenca! V bistvu sta Miller in Urey odkrila, da naključne kemijske reakcije proizvajajo naključne kemikalije. Toda proizvedene kemikalije so bile tudi enostavne. Naključna zbirka enostavnih molekul je nasprotna temu, kar življenje potrebuje.

Kemija: smrtni sovražnik spontanega nastanka življenja

DNK, celična informacijska molekula, je dejansko zelo nestabilna molekula. Nedavni članek o stabilnosti DNK ocenjuje, da bi se celo shranjena v kosti DNK popolnoma razgradila v 22.000 letih pri 25 °C, v 131.000 letih pri 15 °C, v 882.000 letih pri 5 °C in v 6,83 milijona let pri -5 °C.[5] Drug članek poroča:

”V splošnem se verjame, da je DNK ‘trdna kot kamen’ – ekstremno stabilna,” pravi Brandt Eichman, izredni profesor bioloških ved na Vanderbiltu, ki je vodil projekt. ”Dejansko je DNK zelo reaktivna.”[6]

Kot je omenjeno v drugem poglavju, se na dober dan v človeški celici poškoduje približno milijon baz v DNK. Te poškodbe nastanejo zaradi kombinacije normalne kemijske aktivnosti znotraj celice in izpostavljenosti sevanju in toksinom, ki prihajajo iz virov v okolju, med njimi so cigaretni dim, hrana na žaru in industrijski odpadki.[7]

Zaradi te visoke stopnje dnevnih poškodb morajo imeti živa bitja dovršen mehanizem za popravljanje DNK. Biolog James Shapiro z univerze v Chicagu poudarja:

”Vse celice od bakterij do človeka imajo zares osupljiv nabor mehanizmov za popravljanje, ki so namenjeni temu, da odstranjujejo naključne in stohastične vire mutacij. Večstopenjski mehanizmi za pregledovanje prepoznajo in odstranijo napake, ki se neizogibno pojavijo med replikacijo DNK. … Celice se ščitijo prav pred tistimi vrstami naključnih genetskih sprememb, ki naj bi, po konvencionalni teoriji, bile vir evolucijske variabilnosti. Po zaslugi njihovih sistemov za pregledovanje in popravljanje žive celice niso pasivne žrtve naključnih sil kemije in fizike. Veliko svojih sredstev posvetijo zatiranju naključne genetske variacije in so zmožne vzpostaviti nivo v ozadju lokalizirane mutabilnosti (ang. background localized mutability) s prilagajanjem aktivnosti svojih sistemov za popravljanje.”

Hipotetična prvobitna juha pa ne bi vsebovala teh osupljivih sistemov za popravilo. Četudi bi se torej DNK na neki način lahko oblikovala sama od sebe, ne bi preživela dolgo.

RNK je še bolj nestabilna kot DNK. Nestabilnost RNK je glavni razlog, da imajo mnogi kemijski evolucionisti raje scenarije, ki se začenjajo s proteini. Vendar pa so tudi proteini zelo nestabilni v daljšem obdobju in bi bili tako ali tako uničeni. Še vedno so podvrženi drugemu zakonu termodinamike in se sčasoma razgradijo zaradi naključnega gibanja atomov in sevanja. Na primer voda teži k razgradnji proteinov na njihove sestavne aminokisline (hidroliza),[8] in proteini bi doživeli destruktivne navzkrižne reakcije z drugimi kemikalijami [9] v domnevni prvotni juhi.[10] Poleg tega bi bili, tako kot zgoraj obravnavani nukleotidi, proizvedeni kot mešanica levosučnih in desnosučnih oblik (racemat) namesto s homokiralnostjo (samo desnosučne ali samo levosučne oblike), ki je potrebna za biološke encime.[11]

Najnovejše ocene postavljajo zgornjo mejo 2,7 milijona let za kolagen in 110 milijonov let za kostni protein osteokalcin pri ledišču (0 °C). Pri še vedno hladnih 10 °C sta zgornji meji mnogo nižji – 180.000 let za kolagen in 7,5 milijona let za osteokalcin. Pri 20 °C sta najdaljši življenjski dobi še krajši: 15.000 in 580.000 let.[12] Ker v splošnem hitrosti reakcij rastejo eksponentno s temperaturo (biološke reakcije se v splošnem podvojijo za vsakih 10 °C), [13] ta problem postane nerešljiv za teorijo toplega jezerca. Dejansko je nestabilnost proteinov močan argument proti dolgim obdobjem: najdemo jih v kosteh dinozavrov, toda če bi bile zares stare več kakor 65 milijonov let, v njih ne bi smeli zaznati nobenega proteina več. [14] Nadalje se je problem za evolucioniste še povečal z odkritjem DNK v kosteh dinozavrov. Eksperimentatorji so izključili možnost kontaminacije, in DNK je bila dovolj nepoškodovana, da so se tvorile majhne nepoškodovane dvojne spirale. [15]

Nesprejemljivo vmešavanje raziskovalca

Trdi se, da simulacije nastanka življenja kažejo, da bi življenje lahko nastalo s časom in po naključju. V resnici pa so celo dobljeni borni rezultati možni samo zaradi načrtovanja eksperimenta. Običajni postopek je, da se najde sled spojine A v eksperimentu z razelektritvami, in spojino B v drugi simulaciji (včasih z medsebojno nekompatibilnimi razmerami), nato pa se trdi: ”Poglejte, A in B lahko nastaneta v realističnih razmerah primitivne zemlje.” Nato dobijo čiste, homokiralne, koncentrirane A in B iz firme za industrijske sintetične kemikalije ter jih uporabijo, da v reakcijah dobijo sledi kompleksnejše spojine C.[16] Nato se razglasi novica, da C nastaja v razmerah primitivne zemlje. Toda to ne pokaže, da razredčena A in B lahko reagirata na tak način, da lahko nastaneta skupaj, ali da ne reagirata s kontaminanti D, E ali F, ki so tudi nastali v prvih eksperimentih. Skratka, evolucionistične simulacije imajo nesprejemljivo stopnjo inteligentnega vmešavanja.[17]

Mnogo evolucijske propagande je podobne naslednji hipotetični teoriji izvora avtomobila:

Načrtovanje je neznanstvena razlaga, torej moramo namesto tega najti naturalistično razlago. Eksperimenti so pokazali, da eden od pomembnih gradnikov avtomobila – železo – lahko nastane s segrevanjem naravnih mineralov, kakršen je hematit, do temperature, ki obstaja na nekaterih lokacijah Zemlje. Še več, lahko se pokaže, da železo tvori tanke plasti, če je izpostavljeno tlakom, za katere vemo, da se pojavijo v določenih geoloških formacijah. …

Če je spontani nastanek avtomobila videti privlečen za lase, ne spreglejte, da ima celo najenostavnejša možna samoreprodukcijska celica ogromno večjo vsebnost informacij kot avtomobil, ki mu sploh ni treba ohranjati homeostaze, kaj šele, da bi se razmnoževal.

Življenje proti ‘umazani’ kemiji

Naše biomolekule svojih lastnosti ne dobijo od svojih sestavin kot takih, temveč iz razporeditve teh sestavin, tj. informacij. Te razporeditve niso rezultat fizike in kemije teh sestavin, temveč so postavljene z višjega nivoja. Z drugimi besedami: na podlagi lastnosti ogljika, vodika, kisika, dušika, fosforja in žvepla ne moremo napovedovati nobene specifične oblike makromolekule (obstaja neskončno možnosti). Prej velja, da so bile z upoštevanjem lastnosti teh enostavnejših elementov makromolekule načrtovane, da opravljajo specifično funkcijo. Makromolekule so bile načrtovane z vrha navzdol; niso se evolucijsko razvile od dna navzgor. V živih bitjih prisoten sistem te razporeditve (informacije) nalaga sestavinam, da se naredi več kopij, toda ta sistem je sam nastal na enak način iz prejšnje generacije in tako dalje. Sistem ni nastal iz komponent, tako kakor beli šum ne ustvari simfonije.

Bolj ko razumemo biokemijo, bolj spoznamo, kako se razlikuje od abiotske kemije. Zakoni so enaki, toda kemija izven žive celice je vedno ‘umazana’ kemija masovne akcije, medtem ko je biokemija čista kemija ene molekule.[18]

Izraz ”umazana” prihaja od kemijskega evolucionista in Nobelovega nagrajenca, Christiana de Duveja. Gre preprosto za trditev o dejstvu, da kemija v neživem svetu vključuje veliko molekul naenkrat in vedno vključuje kontaminante. [19] Teistični evolucijski paleontolog Simon Conway Morris je produkte tipičnih eksperimentov nastanka življenja imenoval ”blato”, ”sluz” in ”umazanija” (ang. ”goo”, ”muck” in ”gunk”)[20], pri čemer se je navezoval na izraz kemijskega evolucionista Grahama Cairns-Smitha, ”močno kontaminirana umazanija” (ang.”grossly contaminated gunks”).[21]

Zares, moderna industrijska kemija s skrbno načrtovanimi procesi normalno ne more doseči čistosti nad 99,99 %. To je večinoma zato, ker ima opravka z ogromnimi števili molekul istočasno. Toda biokemija lahko doseže boljše, ker vsak encim obravnava eno molekulo naenkrat. Za nastale produkte nato poskrbi naslednji encim, ki je prave oblike in na pravem mestu.

Nazadnje, kemija celice je precizna, zadrževana, kontrolirana, funkcionalna in življenje ne bi moglo obstajati, če ne bi bilo tako. Kemija izven celice je ravno nasprotje tega, kar je potrebno za nastanek življenja. Abiotska kemija je antiteza življenja. Kako bi torej lahko vodila do prve žive celice?

Nerealistične pasti

Vsi viri energije, ki proizvajajo biokemikalije, jih uničujejo veliko hitreje. Omenil sem že učinek hidrolize, ki peptidne vezi razbija veliko hitreje kakor te nastajajo v raztopini. Tudi viri energije bi bili bolj destruktivni kakor konstruktivni. Na primer na hipotetični prvotni zemlji naj bi bili dve obliki ultravijoličnega (UV) sevanja. Eno je destruktivna (ionizirajoča) kratkovalovna UV svetloba. Druga je ne-destruktivna UV z daljšimi valovi. Dolgovalovna UV je lahko konstruktivna v nekaterih primerih. Na primer klorofil jo lahko absorbira in uporabi.[22] Toda destruktivnega UV sevanja je več kakor konstruktivnega, pa tudi bolj učinkovito je. To skupaj pomeni dva udarca, tako da so destruktivni učinki približno 104 do 105 krat močnejši od konstruktivnih.[23]

Miller-Urey eksperimenti so uporabljali strateško načrtovane pasti, da so izolirali biokemikalije, kakor hitro so nastale, tako da jih iskre (ali UV sevanje v kasnejših eksperimentih) niso uničile. Brez pasti celo majhne količine pridobljenih biokemikalij ne bi preživele. Toda to ni realistična simulacija prvobitne juhe, ki nima verjetnega prebiotičnega mehanizma za reševanje aminokislin pred UV z njihovo hitro odstranitvijo iz atmosfere in celo iz vode. Ne pozabite, da vas lahko sonce grdo opeče tudi na oblačen dan in v nekaterih primerih celo pod vodo, saj UV prodre celo desetine metrov globoko v čisto vodo.[24] Torej so bile pasti še en primer nesprejemljive stopnje vmešavanja s strani inteligentnih raziskovalcev.

Kemijska evolucija: dokazi ali slepa vera?

Hubert Yockey, nekreacionistični informacijski teoretik, je pred 30 leti dal zelo zgovorno pripombo:

Videti je, da so raziskave nastanka življenja edinstvene v tem, da je zaključek že avtoritativno sprejet … Kar je še treba narediti, je, da se poiščejo scenariji, ki opisujejo podrobne mehanizme in procese, po katerih se je to zgodilo. [25]

Pomembno je, da se tega zavedate, ko berete popularna poročila o evoluciji ali se odzivate tistim, ki trdijo, da so verniki v načrtovanje ”pristranski”. Dr. Yockey je svoj članek zaključil takole:

V nasprotju z vzpostavljeno in trenutno modrostjo je treba zaključiti, da scenarij, ki bi opisoval genezo življenja na Zemlji po naključju in naravnih vzrokih, in ki bi se lahko sprejel na osnovi dejstev, ne vere, še ni napisan. [26]

Fundacija nastanka življenja (Origin-of-Life Foundation) trenutno ponuja milijon dolarjev nagrade komurkoli, ki bo našel kemijsko sprejemljivo naturalistično rešitev za izvor genetske kode in življenja. Na njihovi spletni strani piše:

”Nagrada nastanka življenja (ang. Origin-of-Life Prize ®), v nadaljevanju imenovana kar ”nagrada”, bo podeljena za predlog zelo verjetnega mehanizma za spontani pojav genetskih navodil v naravi, zadostnih za nastanek življenja. Za pridobitev nagrade mora biti razlaga skladna z empiričnimi biokemijskimi, kinetičnimi in termodinamičnimi koncepti, kot so podrobneje navedeni v nadaljevanju, in mora biti objavljena v ugledni(h) znanstveni(h) reviji(ah) z recenzijo.”[27]

Doslej nagrada še ni bila podeljena in več ko vemo o minimalnih zahtevah za življenje, manj verjetno se zdi, da bo odkrita vsaj komaj verjetna materialistična razlaga nastanka življenja. Problem je dlje od rešitve kakor sploh kdaj prej.[28]

Kje so dokazi?

Zgornja diskusija je razčlenila običajne ideje o kemijski evoluciji v prvobitni juhi, toda videti je, da se le redki zavedajo, da ni niti najmanjšega dokaza, da je slednja sploh kdaj obstajala. Taka juha je bila domnevno vir esencialnih aminokislin in nukleotidov, ki so vsebovali dušik. Če bi obstajala, bi evolucijski geologi morali najti ogromna z dušikom bogata odlagališča v plasteh (po njihovih trditvah) zelo zgodnjih kamnin. Vendar pa je komaj kaj dušika v snoveh, za katere pravijo, da so najzgodnejši organski materiali – samo okoli 0,015 %. Dva geokemika poudarjata:

Če je kdaj obstajala primitivna juha, bi bilo pričakovati, da bi vsaj nekje na tem planetu našli bodisi masivne sedimente, ki bi vsebovali ogromne količine različnih dušikovih organskih spojin, kislin, purinov, pirimidinov in podobnega, ali pa bi v zelo metamorfiranih sedimentih morali najti ogromne količine dušikovega koksa. Dejansko noben tak material ni bil najden nikjer na zemlji.[29]

[1] Harold C. Urey – Biography; nobelprize.org

[2] Miller, S.L., A production of amino acids under possible primitive earth conditions, Science 117:528-529, 1953; Miller, S. L., Production of some organic compounds under possible primitive earth conditions, J. Amer. Chem. Soc. 77:2351-2361, 1955

[3] Yockey je v Nature (415(6874):833, 2002) ugovarjal, da Stanley Miller ni bil prvi. Pred njim so poskuse izvajali Walther Löb (1913), Oskar Baudisch (1913), Edward Bailey (1922) in Harold Urey (1928, 1929). Yockey je dejal, da je Miller zgolj nadgradil te predhodne eksperimente s sodobnimi tehnikami ločevanja in zaznavanja, kakršna je bila dvodimenzionalna papirna kromatografija. Po naključju je pomen teh tehnik poudarjal moj profesor organske kemije. Jeffrey Bada in Antonia Lazcano sta z odgovorom (Nature 416(6880):475, 2002) obranila pomen Millerjevega eksperimenta za kemijsko evolucijo, medtem ko Löb za to ni pokazal zanimanja.

[4] Bergman, J., Why the Miller-Urey research argues against abiogenesis, J. Creation 18(2):74-84, 2002; creation.com/urey

[5] Allentoft, M. E. et al., The half-life of DNA in bone: measuring decay kinetics in 158 dated fossils, Proc. Royal Society B 279(1748):4724-4733, 2012

[6] Newly discovered DNA repair mechanism, Science News; sciencedaily.com, 5 October 2010

[7] Shapiro, J.A., A third way, Boston Review, str. 2, February/March 1997; Sarfati, J., New DNA repair enzyme discovered, creation.com/dna-repair, 13 January 2010

[8] Sarfati, J., ref. 74

[9] Npr. amino skupina (-NH2) v aminokislini dobro reagira s karbonilno skupino (O=C<) v sladkorju, pri čemer se sprosti molekula vode (H2O) in nastane imin (HN=C<), ki je za življenje neuporaben. Glej Bergman, ref. 83.

[10] Če je taka juha proizvedla vse dušikove spojine, potrebne za življenje, zakaj ni sledi o njih v ”najzgodnejših” kamninah? Primerjaj z Brooks, J., Shaw, G., Origins and Development of Living Systems, Academic Press, London, UK and New York, 1973

[11] Sarfati, J., ref. 74

[12] Nielsen – Marsh, C., Biomolecules in fossil remains: Multidisciplinary approach to endurance, The Biochemist, str. 12-14, June 2002. Glej tudi Doyle, S., The real ‘Jurassic Park’, Creation 30(3):12-15, 2008; creation.com/realjurassic, in Thomas, B., Original animal protein in fossils, Creation 35(1):14-16, 2013; creation.com/ancient-protein

[13] To je enostavna Arrheniusova enačba k = A exp(-Ea/RT), kjer je k konstanta hitrosti, A je temperaturno odvisna konstanta (pogosto imenovana faktor frekvence), exp je eksponentna funkcija, Ea je aktivacijska energija, R je splošna plinska konstanta, T pa je absolutna temperatura.

[14] Sarfati, J., ref. 6, str. 204-208

[15] Schweitzer, M.H. et al., Molecular analyses of dinosaur osteocytes support the presence of endogenous molecules, Bone 52(1):414-423, 2013; glej tudi Sarfati, J., DNA and bone cells found in dinosaur bone, J. Creation 27(1):10-12, 2013; creation.com/dino-dna

[16] Evolucionist Cairns-Smith je enake ugovore postavil proti eksperimentom tipične simulacije ‘nastanka življenja’ v ref. 79

[17] Thaxton, C. B., Bradley, W. L., Olsen, R. L., The Mystery of Life’s Origin, pogl. 6, Philosophical Library Inc., New York, 1984

[18] Williams, A., Life’s irreducible structure – Part 1: autopoiesis, J. Creation 21(2):116-122, 2007; creation.com/autopoiesis

[19] DeDuve, C., Singularities: Landmarks on the Pathway of Life, Cambridge University Press, Cambridge, 2005; Glej pregled od Williams, A., Great minds on the origin of life, J. Creation 21(1):38-42, 2007; creation.com/singularities

[20] Conway Morris, S., Life’s Solution: Inevitable humans in a lonely universe, pogl. 3-4, Cambridge University Press, 2003. Glej pregled od ReMine, W., Evidence for Message Theory, J. Creation 20(2):29-35, 2006; creation.com/lifes-solution

[21] Cairns-Smith, A.G., Genetic Takeover and the Mineral Origins of Life, Cambridge University Press, New York, 1982

[22] Fotosinteza je naslednji nepoenostavljivo kompleksen (ang. irreduciby complex) sistem, ki shranjuje energijo štirih fotonov, da razcepi močno povezano molekulo vode. Glej Sarfati, J., Green power (photosynthesis): God’s solar power plants amaze chemists, J. Creation 19(1):14-15, 2005; creation.com/greenpower

[23] Hullet, H. R., Limitations on prebiological synthesis, J. Theor. Biol. 24:56-72, 1969

[24] UV-B prodre 65 m globoko v čistih vodah Antarktike, sodeč po Gieskes, W.C., Kraay, G.W., Transmission of ultraviolet light in the Weddell Sea: Report on the first measurements made in Antarctic, Biomass Newsl. 12:12-14, 1990

[25] Yockey, H.P., ref. 58, str. 379

[26] Yockey, H.P., ref. 58, str. 396

[27] The Origin-of-Life Prize; www.us.net/life

[28] Smith, C., Who wants to be a millionaire, creation.com/lifeprize, 15 August 2007

[29] Brooks, J., Shaw, G., Origins and Development of Living Systems, Academic Press, London and New York, 1973

EVOLUCIJA PRED NAŠIMI OČMI?

Kaj pa trditve, da se evolucija odvija pred našimi očmi? Kot primer tega evolucionisti navajajo odpornost proti antibiotikom. Ta se v resnici lahko pojavi, toda brez povečanja informacije, in zato ne dokazuje evolucije. Gre za naslednje:

  • nekatere bakterije so že od prej dokazano odporne in to informacijo lahko posredujejo drugim bakterijam,
  • odpornost je lahko posledica mutacije, vendar ta mutacija povzroči izgubo informacije.

Dva izmed dejansko opazovanih mehanizmov sta:

  • okvara črpalke v celični steni: ni vnosa antibiotika. Čeprav je bakterija na ta način odporna na antibiotik, je v končni fazi bistveno oslabljena, ker se črpalka uporablja tudi za vnos hranil, torej bakterija ni pridobila, temveč izgubila.
  • okvara gena, ki regulira proizvodnjo encima, ki uniči penicilin. Zaradi okvare se tega encima proizvede več. Čeprav je bakterija zaradi tega odporna, je v končni fazi oslabljena, ker troši več surovin, kakor bi bilo potrebno, to pa je v naravi zelo slabo za obstoj.

Prevod iz Evolution’s Achilles Heels, del poglavja 1:

Če kje, potem bi evolucijo morali opaziti pri mikrobih

Če bi evolucijo lahko kjerkoli opazovali, bi jo morali opaziti pri mikrobih. Mnoge vrste bakterij so bile prvič identificirane in poimenovane v poznem 19. stoletju, toda še danes imajo enake razpoznavne značilnosti.

Pri bakterijah je vidna tendenca, ki nasprotuje evoluciji ‘izboljšav’, ki bi vključevala pridobivanje novih genov, in to je tendenca k uničenju genov.[1] To še zlasti velja za obligatne parazite in mikrobe v kulturi, kjer številni geni v prvotni obliki niso več potrebni za preživetje, in ti geni so nagnjeni k izbrisu.

Leta 1988 je dr. Richard Lenski na Michigan State University osnoval 12 kultur E. coli in jih dvajset let gojil v svojem laboratoriju, generacijo za generacijo (njegova vztrajnost je zares vredna omembe). Medij kulture je vseboval nekaj glukoze, a veliko več citrata, tako da so potem, ko so mikrobi porabili glukozo, lahko še naprej rastli le, če so lahko razvili neki način za uporabo citrata. Lenski je pričakoval, da bo hitro videl evolucijo v akciji. To je bilo upravičeno pričakovanje za nekoga, ki verjame v evolucijo, kajti bakterije se razmnožujejo hitro in imajo lahko ogromne populacije, tako kakor v tem primeru. Poleg tega lahko prenašajo večje stopnje mutacij kot organizmi z veliko večjimi genomi, denimo kot vretenčarji, kakršni smo mi. Po neodarvinizmu vse to vodi do tega, da je skoraj gotovo možno videti veliko evolucije, ki se odvija v realnem času (namesto da si jo zamišljamo v preteklosti, ki se je ne da opazovati). S kratkimi generacijskimi časi se je v 20 letih nabralo okoli 44.000 generacij, kar je enakovredno približno milijonu let generacij človeške populacije. Vendar pa bi bile evolucijske možnosti za ljudi veliko, veliko manjše, saj maloštevilne populacije omejujejo število mutacijskih možnosti; in mnogo večji ter veliko kompleksnejši genom ne more prenesti podobne stopnje mutacij, ne da bi nastopila katastrofa napak (tj. izumrtje); poleg tega spolno razmnoževanje pomeni, da obstaja znatna možnost, da se koristna mutacija ne prenese v naslednjo generacijo.

Po mnogih letih brez rezultata je Lenski očitno odnehal z ”evolucijo v laboratoriju” in se zatekel k računalniški simulaciji evolucije s programom, imenovanim Avida. Zares, Lenski je imel dober razlog, da je opustil upanje. Izračunal je, da bi se vse možne enostavne mutacije morale zgoditi že nekajkrat, a ni bilo nobene dodatne, vsaj enostavne prilagoditvene lastnosti. Nato pa so s fanfarami oznanili, da je ena izmed dvanajstih linij po 31.500 generacijah pridobila sposobnost uporabe citrata.

Toda E. coli že sama lahko presnavlja citrat v anaerobnih razmerah, in vse, kar je treba, da se tega poslužuje v aerobnih razmerah, je, da se pokvari mehanizem, ki ovira vnos citrata v prisotnosti kisika; o tem sem špekuliral leta 2008.[2] Nekaj razbiti je veliko enostavneje kot nekaj zgraditi, in kot vidimo je evolucija slaba pri ustvarjanju česarkoli. Lenskijev laboratorij je kasneje odkril mutacije, odgovorne za to novo sposobnost, kar je bilo objavljeno 2012.[3] Citrat pride v celico s transportnim proteinom. Ta protein je specificiran z genom transporterja citrata, citT, ki je normalno ugasnjen v prisotnosti kisika. Zelo blizu citT gena so geni s promotorjem, ki jih prižge v prisotnosti kisika. Zaradi ene same mutacije je prišlo do podvajanja promotorja na pozicijo, ki je prižgala citT gen, tako da je bil transporter citrata zdaj proizveden v prisotnosti kisika. Nadaljnje mutacije so podvojile citT, kar je povzročilo, da je bilo proizvedenih več transporterjev citrata, tako da je bilo vnesenega več citrata.

Kot sem kot kreacionistični biolog domneval, se je nekaj pokvarilo, namreč mehanizem, ki omejuje citT v prisotnosti kisika. Mutacije niso ustvarile novega gena ali celo novega promotorja; so zgolj kopirale, kar je že obstajalo v genomu bakterije, pri tem pa so proizvedle bakterijo, ki ne more več ugasniti citT gena v prisotnosti kisika (bodite pozorni, da bi bile izven umetnega okolja laboratorija te bakterije slabo prilagojene, saj bi bila proizvodnja transporterskega proteina, ki ni potreben, potratna).

To je skladno z analizo molekularnega biologa dr. Michaela Beheja, ki je opazoval drug mikrob z ogromno populacijo organizmov, malarijskega parazita Plasmodium.[4] Razvil je odpornost na številna zdravila proti malariji in ljudje so razvili neko mero odpornosti nanj (npr. anemija srpastih celic in talasemija). Behe pokaže, da sta ta primera prilagoditve, tako Plasmodiuma kakor tudi ljudi, posledica okvare, ne ustvarjanja novih kompleksnih značilnosti. Na primer, klorokinska odpornost Plasmodiuma je posledica napake v transportnem proteinu, ki strup premakne v organizmovo vakuolo. Behe uporablja prispodobo bojevanja v jarkih, pri katerem branitelji uničijo lastne mostove ali razstrelijo ceste, da bi upočasnili sovražnikovo napredovanje. Ne gre za oborožitveno tekmo, kajti pri oborožitveni tekmi nasprotnika izumljata nova orožja; naravni procesi (”evolucija”), ki delujejo v Plasmodiumu in ljudeh, niso izumili novih orožij.

Behe je obravnaval tudi pirimetaminsko odpornost Plasmodiuma, odpornost komarjev na DDT, in odpornost podgan na varfarin. V vseh primerih je odpornost posledica okvare zaradi mutacije.

Obstoječe baze podatkov o mutacijah, ki povzročajo človeške bolezni, poudarjajo uničenje, ki ga povzročajo mutacije. Na primer, do oktobra 2011 je Online Mendelian Inheritance in Man[5] zbral seznam 2665 genov z eno ali več mutacijami, za katere se ve, da povzročajo bolezni. Pristojni za javno zdravstvo so zaskrbljeni, ker so ljudje izpostavljeni mutagenom in ionizirajočemu sevanju, saj povzročajo mutacije, ki vodijo v bolezni, ne v X-može (znanstvenofantastične superljudi, katerih nove moči ali lastnosti so domnevno posledica mutacij).

Rezultati gojenja z mutacijami in mutacije v mikrobih vnovič poudarjajo, da naključne spremembe (mutacije) ne ustvarjajo potrebnih genetskih specifikacij, da bi enostavnejše organizme spremenile v kompleksnejše, v organizme z novimi lastnostmi, ki terjajo dodatne DNK specifikacije (povsem nove gene in njihove nadzorne sisteme).

Vendar pa so mutacije, v taki ali drugačni obliki, edini mehanizem, s katerim evolucionist mora pojasniti skoraj nepredstavljive količine genetskih informacij v biosferi. Sprememba s časom? Da. Spremembe, ki so mikrobe spremenile v mikrobiologe? Ne! Enostavno ne gre.

[1] Mira A., Ochman H., Moran N. A., Deletional bias and the evolution of bacterial genomes, Trends in Genetics 17(10):589-596, 2001

[2] Batten, D., Bacteria ‘evolving in the lab’? June 2008; creation.com/lenski

[3] Blount, Z. D. et al., Genomic analysis of a key innovation in an experimental Escherichia coli population, Nature 489:513-518, 2012

[4] Glej pregled Batten, D., Clarity and confusion – A review of The Edge of Evolution, J. Creation 22(1):28-33, 2008; creation.com/edge-evolution. Behe daje tudi komentar k mutirani E.coli, ki presnavlja citrat: Behe, M., Rose-colored glasses: Lenski, citrate, and BioLogos, 13 Nov 2012; www.evolutionnews.org/2012/11/rose-colored_gl066361.html

[5] omim.org