ENOSTAVNA CELICA?

William Paley je leta 1802 v knjigi Natural Theology, ki jo je Darwin pred odhodom na ladjo Beagle neizmerno občudoval, na nekoliko daljši način zapisal naslednji ‘urarski’ argument: ”Če na sprehodu po gozdu na tleh naletite na uro, vam ta potrjuje obstoj urarja.« Ura nujno kaže na njenega izdelovalca, urarja. Podobno sledovi načrtovanja v naravi potrjujejo Načrtovalca.

Škotski filozof David Hume je zapisal naslednjo kritiko: ”Ko dokazujete z argumenti iz analogije, je sklep, ki ga dobite na ta način, samo toliko dober, kolikor je dobra podobnost stvari, ki jih primerjate.” Očitek po Humu je bil: ”Kaj!? Uro primerjaš z enostavno celico, ki ima samo ovoj, želatinasto protoplazmo in jedro?”

Tako so menili takrat, danes nam je jasno, da celica po zapletenosti svoje zgradbe daleč presega uro.

MINIATURNO ŽIVO MESTO

V Darwinovih časih so še verjeli, da je struktura celice zelo enostavna. V resnici pa je celica zelo zapleten sistem, ki v ničemer ne zaostaja za sistemi velikih mest. Naštejmo samo nekaj sestavnih delov, organelov. Celica ima:

  • čistilne naprave – lizosome,
  • oblikovalne naprave in distribucijska skladišča – Golgijev aparat,
  • proizvodne naprave – ribosome,
  • upravno središče – jedro in
  • energetske naprave – mitohondrije.

V primerjavi z mestom pa ima celica še nekaj več – v devetih urah je sposobna iz prve oplojene človeške celice – zigote, narediti kopijo same sebe. Nekatere celice se delijo na 20 minut!

Znotraj celice so nanonaprave, kakršen je kinezin. Kinezin je robot, ki prenaša Golgijeve mehurčke, vreče izdelanih beljakovin. Ta robotski poštar hodi po poteh, mikrotubulah, od koder dobiva energijo za premikanje ter najverjetneje tudi informacije, kam naj odnese svoj paket. Vse to na nivoju nano-metrov (1 nm = 10^-9 m = tisočinka mikrona)! To daleč presega nanonaprave, ki jih je zmožno proizvesti človeštvo, pri čemer izdelovalci nanonaprav uporabljajo inteligenco, evolucija pa naj bi nanonaprave, kakršna je kinezin, proizvedla naključno.

Naprave v celici so nepoenostavljivo kompleksne. Argument nepoenostavljive kompleksnosti (ang. irreducible complexity) pravi, da se sestavni deli zapletenih struktur v bitjih (npr. nanonaprav) niso mogli evolucijsko razviti in sestaviti postopoma, marveč morajo biti sestavljeni in polno funkcionalni vsi hkrati, ker sicer taka naprava ne deluje in bitje umre.

Najbolj znani primer sestava, ki se ga ne da več poenostaviti, ne da bi pri tem izgubil funkcionalnost, je izvenkrmni motor bakterije. Motor poganja biček, s katerim bakterija plava. Najbolj raziskana je bakterija E-coli, ki živi v našem črevesju. Dolga je 2 μm = 2.000 nm. Premer motorja je 45 nm. Doseže neverjetnih 100.000 obratov/min in poganja bakterijo s hitrostjo 35 dolžin celice/sek. Če bi to hitrost linearno povečali na plavalca, visokega 1,8 m, bi plaval s hitrostjo 63 m/s = 227 km/h! Za primerjavo: podmornica pluje z okoli 60 km/h.

NAJMANJŠI MOTOR NA SVETU: ATP-SINTAZA

Primer nanonaprave, ki nikakor ne more biti plod  evolucije, je encim ATP-sintaza.

Animacija: Encim ATP-sintaza

Animacija je plod niza osupljivih znanstvenih odkritij. Barve so spremenjene zaradi boljše predstave.

Adenozin trifosfat (ATP) je energijska valuta celice; skoraj vsi biokemijski procesi v človeškem telesu potrebujejo ATP. Te molekule proizvajajo molekularni rotacijski motorji, ki so tako majhni, da bi jih v 1 mm spravili 100.000! Delujejo s približno 7.000 obrati na minuto, vsak vrtljaj pa proizvede tri molekule ATP. Motorjev ne poganja tok elektronov, kakor v napravah, ki jih je izumil človek, temveč tok protonov.

Te nanonaprave imajo vse značilnosti superinteligentnega načrtovanja. ATP je ključen za življenje in omenjeni motorji so morali obstajati, preden je obstajala prva živa celica. To je za evolucijo nemogoče!