VEČ VESOLIJ (MULTIVERSE) NE POMAGA

Ideja, da obstaja večje število vesolij (ang. multiverse), je posledica teorije o napihovanju vesolja, ki pravi, da se je zgodnje vesolje širilo s hitrostjo, ki je presegala celo svetlobno. To napihovanje so predlagali, da bi skušali rešiti kup resnih problemov izvornega modela velikega poka.

Teoretiki so sprva predlagali, da se je napihovanje končalo povsod istočasno, zelo kmalu po samem velikem poku, kasneje pa so prišli do sklepa, da so se različni deli prostora nehali napihovati ob različnih časih. Zaradi tega so nastali ‘otoki’ počasneje razširjajočega se prostora, obdani s prostorom, ki se je še vedno napihoval, to pa je te ‘otoke’ za vedno ločilo, in ko so se napolnili s sevanjem ter materijo, so v bistvu postali samostojna vesolja.

Teoretiki so postopoma postali prepričani tudi o tem, da se enkrat začeto napihovanje ne bi nikoli končalo. To pomeni, da bi napihovanje nazadnje proizvedlo neskončno število vesolij. Skladno s tem nazorom je bil domnevni veliki pok pred 13,8 milijardami let začetek zgolj našega vesolja, ne vseh. Napihovanje se domnevno še vedno dogaja v drugih delih vesolja in domnevno še zdaj nastajajo druga vesolja.[1]

Vendar pa vsa ta vesolja v resnici ne pojasnijo našega obstoja. Težave so naslednje:

1) Čeprav se idejo pogosto popularizira v znanstveni fantastiki, ni čisto nobenega dokaza, da druga vesolja obstajajo.

2) Ideja večjega števila vesolij v resnici ni znanstvena hipoteza, ker ni mogoče pokazati, da je napačna.[2] Namreč, ‘otoška’ vesolja (tudi če bi obstajala) bi bila za vedno ločena in težko si je zamisliti, kako bi njihov obstoj lahko potrdili ali zavrnili.

3) Ni neposrednega dokaza za napihovanje. Glavni argument za napihovanje temelji na krožnem premišljevanju, ki gre v bistvu takole: veliki pok ne deluje brez napihovanja, torej je napihovanje resnično. Poleg tega sodobna teorija napihovanja postaja čedalje bolj čudna, zaradi česar so jo nekateri teoretiki kritizirali in opustili, denimo kozmolog Max Tegmark iz MIT, ki je dejal: »Napihovanje se je uničilo. Logično se je samo-uničilo.«[3]

4) Evolucionisti trdijo, da pri velikem (oz. neskončnem) številu vesolij mora obstajati vsaj nekaj takih, ki imajo fizikalne in kemijske zakone, ki dopuščajo obstoj življenja, in mi smo v enem izmed takih. Toda da bi to koristilo evoluciji, bi morali ti zakoni dopuščati tudi nastanek živega iz neživega (tj. kemijsko evolucijo ali abiogenezo), to pa očitno ne drži, saj evolucionisti ne morejo prepričljivo pojasniti, kako se je življenje pojavilo po naravni poti.

Mar ni možno, da naravni zakoni v našem vesolju enostavno ne dopuščajo abiogeneze? Vse, kar vemo o fiziki in kemiji v tem vesolju, kaže na to, da življenje ne more priti iz neživega. Znani evolucionist Paul Davies je pogosto poudarjal, da gre pri življenju predvsem za informacije (programsko opremo), za sprogramirane naprave, in dodajal: »Ne poznamo fizikalnega zakona, ki bi lahko iz nič ustvaril informacijo.«[4]

Četudi bi torej obstajala druga vesolja, in četudi bi bila v njih abiogeneza mogoča, to nikakor ne bi pojasnilo življenja v tem vesolju.

Vir: Hebert, J., 2018. Multiverses: No help for evolution, Creation 40(2), 36-37

[1] Steinhardt, P.J., The inflation debate, Sci. Am. 304(4): 36-43, 2011.

[2] Scoles, S., Can physicist ever prove the multiverse is real? Smithsonian Magazine, 19.4.2016.

[3] Gefter, A., What kind of bang was the big bang? newscientist.com, 2.7.2012.

[4] Davies, P., Life force, New Scientist 163(2204): 27-30, 18.9.1999.