DRUGI KOZMOLOŠKI MODELI – PREGLED

V medijih se dosledno ustvarja vtis, da je veliki pok brez konkurence, vendar pa omenjeni model nikakor ni edini kozmološki model. Druge razlage vesolja so vsaj še naslednje (Williams in Hartnett, 2006):

  • Arpovo vesolje (po astronomu H. Arpu): podaja drugačno razlago kvazarjev in njihovih rdečih premikov. Arp zagovarja, da kvazarji niso zelo oddaljeni objekti, temveč nove galaksije, ki nastajajo znotraj starševskih galaksij.
  • kvazistalno vesolje (F. Hoyle, G. Burbidge in J. V. Narlikar): Arpova razlaga kvazarjev. Vesolje je neskončno, ciklično se stiska in razširja.
  • meta model (T. van Flandern): kozmologija od spodaj navzgor, na osnovi interakcije med delci. Metagravitacija ni privlačna, pač pa odbojna sila.
  • kozmološka splošna relativnost (M. Carmeli): kozmologija na osnovi tega, kar astronomi res merijo (tj. rdeči premiki in svetilnost), namesto na osnovi njihovih sklepanj o času. Vesolje sestavlja prostor-hitrost, kar je analogno Einsteinovem prostor-času.
  • kvantni modeli.

Kozmološke modele Hartnett povzema takole: ”Teorija velikega poka temelji na treh osnovnih idejah:

  1. Einsteinova teorija gravitacije (splošna relativnost),
  2. galaktični rdeči premiki, ki se jih razlaga, da pomenijo širjenje vesolja (Hubblov zakon),
  3. opazovanja (z upoštevanjem Hubblove razlage rdečega premika), da je vesolje iz zemlje videti v vsaki smeri zelo podobno (v dovolj velikem merilu).

To se razlaga s predpostavko kozmološkega principa, ki pomeni, da to drži tudi za vsako drugo lokacijo v vesolju. Primarni dokaz v podporo teoriji velikega poka je mikrovalovno kozmično sevanje iz ozadja, ki se ga interpretira kot večerno zarjo prvobitne ognjene krogle.

Različni modeli, ki smo jih tu prikazali, kažejo, da je vse te pojave možno razložiti na popolnoma drugačne načine. Vesolje bi se lahko razširjalo ali pa bilo statično. Gravitacija bi lahko bila privlačna ali odbojna. Kvazarji in njihovi veliki rdeči premiki bi bili lahko blizu ali zelo daleč. Kozmično mikrovalovno sevanje iz ozadja bi lahko razložili kot premikanje sevanja v rdeče zaradi širjenja vesolja ali kot temperaturo prostora, ki ga ogreva zvezdna svetloba – kar nima nobene zveze z razširjanjem. Vesolje bi lahko večinoma vsebovalo ”temno materijo” in ”temno energijo” ali pa morda vsebuje samo to, kar vidimo okoli sebe; povsod bi bilo lahko enako temu, kakor ga vidimo mi, ali pa je to, kar vidimo, morda obkroženo z velikanskimi območji »praznega« prostora. Te možnosti se spreminjajo preko orjaških obsegov in dokazujejo, da naša nevednost daleč odtehta naše znanje.

“Teorija velikega poka ne pojasnjuje nastanka vesolja, niti ga ne pojasni kateri od alternativnih modelov. Vsi med njimi tako ali drugače odpovedo.” (Hartnett, 2006, str. 294)

Ellis pravi:

”Treba se je zavedati, da obstaja nabor modelov, ki lahko razložijo opazovanja. Lahko na primer skonstruiram sferično simetrično vesolje z Zemljo v njegovem središču, in tega ne morete ovreči na podlagi opazovanj. Lahko ga izločite le na filozofski podlagi. Po mojem mnenju s tem nikakor ni nič narobe. Kar želim osvetliti, je dejstvo, da pri izbiri modelov uporabljamo filozofske kriterije. Veliko kozmologije skuša to prikriti.”

(Gibbs, W. W., Profile: George F. R. Ellis; thinking globally, acting universally, Scientific American 273(4):28–29, 1995, cit. po http://creation.com/galactocentric-cosmology#txtRef3 (Pridobljeno 3. 11. 2013).

Vir: Williams, A., Hartnett, J., 2006. Dismantling the Big Bang – God’s universe rediscovered, Master Books, Green Forest

ANTROPIČNO NAČELO

Običajen odziv na očitno načrtovanje vesolja je t. i. antropično načelo (iz grščine anthropos = človek). To v bistvu trdi, da je razlog za to, da je vesolje videti načrtovano za nas, ta, da sicer ne bi bili tukaj, da bi naredili ta sklep. To zveni globoko, v resnici pa sploh ni razlaga. Kot je poudaril krščanski filozof in apologet William Lane Craig: Če bi bili postavljeni pred izurjeni strelski vod in bi strelci sprožili ter vas zgrešili, potem:

  1. res je, da ne bi smeli biti presenečeni, da opažate, da niste mrtvi,
  2. toda res je tudi to, da bi morali biti presenečeni, da opažate, da ste živi.

Če bi vas vprašali: ”Kako ste preživeli,” bi bilo neprimerno odgovoriti: ”Če ne bi, ne bi bil tukaj, da vam odgovorim.”

MULTIVERSE (VZPOREDNA VESOLJA)

Če antiteisti dejansko skušajo ponuditi razlago, zakaj je vesolje tako natančno uglašeno, gre pogosto nekako takole: Da, izredno malo verjetno je, da bi eno vesolje imelo te lastnosti. Toda če obstaja ali je obstajalo veliko drugih vesolij, v katerih so zakoni fizike malenkost drugačni v vsakem posebej, potem bi postalo verjetno, da bi vsaj eno po naključju imelo značilnosti, ki so potrebne za obstoj inteligentnega opazovalca. V tej ”veliki loteriji vesolj” bi samo tista, v katerih bi bili zakoni naklonjeni življenju, proizvedla opazovalce v nekakšnem ”tekmovanju naravne selekcije med vesolji” – tako pravi teorija.

To je v resnici ”posebno prosjačenje” (ang. special pleading), tj. razlaga, ki jo ti ateisti sprejmejo za vesolje, a je niti slučajno ne bi tolerirali za pojasnilo česarkoli drugega. Zamislite si, da bi našli vzorec oznak na plaži, s katerimi bi bilo zapisano vaše ime. Seveda bi sklepali, da jih je napisal neki razum. To je bolj verjetno kakor misliti, da sta veter in erozija valov nekako proizvedla ta vzorec po naključju, čeprav obstaja ekstremno majhna, a realna verjetnost, da bi se to zgodilo.

Toda pri multiverse premišljevanju obstaja neskončno število vzporednih vesolij, ki vsebujejo vsako možno kvantno stanje; ”v neskončnem vesolju se morajo nekje zgoditi celo najbolj neverjetni dogodki.” (Tegmark, M. Parallel universes: Not just a staple of science fiction, other universes are a direct implication of cosmological observations, Scientific American 288: 30 – 41, May 2003. Seveda ne obstajajo dejanska opazovanja teh drugih vesolj, le opazovanja natančne uglašenosti v našem vesolju.)

Če bi torej nekdo imel a priori prepričanje, da nihče ne bi mogel napisati vašega imena, bi lahko trdil, da smo slučajno v eni izmed drobnih frakcij vesolij, v katerih se je ta neverjetni erozijski vzorec pojavil naravno. Če to zveni popolnoma nerazumno, potem je po enaki logiki prav tako nerazumno tudi ateistično dajanje prednosti neskončnemu številu vesolj namesto Stvarniku.

Pravzaprav obstajajo tudi bolj problematične možnosti, ki se morajo zgoditi v scenariju z neskončnimi vzporednimi vesolji. Ker obstaja infinitezimalno majhna možnost, da se materija lahko spontano uredi v karkoli, mora to logično vključevati tudi bizarno vesolje z ”možgani v kozarcu” (ang. brain in a vat; v filozofiji se ta besedna zveza uporablja za ilustracijo različnih miselnih eksperimentov, op. prev.), ki vsebujejo resnično misel ”Smo spontano generirani možgani v sicer mrtvem vesolju”. Drugo vesolje bi lahko imelo spontano generirane možgane, ki bi imeli napačno misel: ”Sem pravi človek s spomini in zgodovino,” čeprav bi šlo v resničnosti tega vesolja le za osamljene možgane z lažnimi spomini in iluzijami zapisane zgodovine.

Kdor predlaga scenarij neskončnih multiverse vzporednih vesolj, nikakor ne more izključiti možnosti, da on predstavlja te osamljene možgane z iluzijami. To pomeni, da scenarij neskončnih vzporednih vesolij vodi do tega, da ne moremo biti prepričani o svoji realnosti. Čeprav se pretvarja, da je znanstvena teorija, vodi do tega, da je morda sama znanost velika iluzija. To je reductio ad absurdum te teorije. (Behe, M., 2007. The Edge of Evolution: The search for the limits of Darwinism, Free Press, NY, str. 224-227)

Vir: Sarfati, J., 2008. By Design: Evidence For Nature’s Intelligent Designer – The God of the Bible, Creation Book Publishers