Naslednjih argumentov naj zagovorniki Stvarnika NE uporabljajo:

(še več jih najdete na: http://creation.com/qa#bad_arguments)

”Darwin je na smrtni postelji preklical svoje trditve.” Mnogi uporabljajo to zgodbo, ki izvira od Lady Hope. Skoraj zanesljivo ni resnična in nima potrdila tistih, ki so bili Darwinu najbližji, niti od njegove žene Emme, ki nikdar ni marala evolucionističnih idej. Pa tudi, če bi bila zgodba resnična, kaj potem? Če bi vidni kreacionist zavrgel stvarjenje, ali bi bilo zaradi tega stvarjenje ovrženo? Ta argument v nobenem primeru nima vrednosti.

”Debelina prahu na Luni dokazuje, da je Luna mlada.” Kreacionisti so dolgo trdili, da je debelina sloja prahu na Luni premajhna, da bi bila Luna stara milijarde let. To trditev so osnovali na zgodnjih ocenah – s strani evolucionistov – dotoka lunarnega prahu in na skrbeh, da se bodo ob pristanku na Luni plovila potopila v ta sloj prahu. Toda te zgodnje ocene so bile napačne in v času pristankov misije Appolo NASA ni bila zaskrbljena glede potopitve v sloj prahu. Debelina prašnega sloja ne more biti dokaz mlade Lune, prav tako pa ne more biti dokaz stare Lune.

”NASA je z računalniki odkrila manjkajoči dan in 40 minut, kar potrjuje Jozuetov ”dolgi dan” (Jozue 10) in Ezekijev premik sončne ure (2. Kraljev 20).” Tega ne širijo večje kreacionistične organizacije, temveč gre za potegavščino, razširjeno zlasti preko interneta. V bistvu enaka zgodba, kot se zdaj širi po internetu, se je pojavila v precej nezanesljivi knjigi z leta 1936 z naslovom The Harmony of Science and Scripture avtorja Harryja Rimmerja. Očitno jo je nekdo posodobil z imeni današnjih organizacij in sodobnih naprav za računanje. Poleg tega je celotna zgodba matematično nemogoča – potrebuje fiksno referenčno točko pred Jozuetovim ”dolgim dnem”. Dejansko bi morali navzkrižno preveriti tako astronomske kakor tudi zgodovinske vire, da bi izsledili sleherni pogrešani dan. Da bi zaznali pogrešanih 40 minut, bi morale biti referenčne točke znane z natančnostjo nekaj minut. Seveda je res, da je čas sončnih mrkov, opazovanih z dane lokacije, možno natančno določiti, toda zgodovinska poročila niso beležila časa tako natančno, zato je omenjeno potrebno navzkrižno preverjanje enostavno nemogoče. Kakorkoli, najzgodnejši zgodovinsko zabeležen mrk se je zgodil 1217 pr. n. št., skoraj dve stoletji po Jozuetu. Torej ni načina, da bi pogrešani dan zaznali s kakim računalnikom. Zgodovinska in znanstvena dokumentacija potrjuje, da je to domnevno odkritje mitološko.

Pri tem velja poudariti, da razvrednotenje tega mita ne pomeni, da se dogodki, opisani v Joz 10, niso zgodili. Značilnosti poročila podpirajo njegovo zanesljivost, npr. tudi Luna je bila upočasnjena. To sicer ni bilo potrebno za podaljšanje dneva, toda to je bilo možno opaziti z zemeljskega referenčnega okvira, če je Bog izvedel ta čudež z upočasnitvijo rotacije Zemlje.

”NASA je poneverila pristanke na Luni.” Gre za napačno trditev. Zagovorniki Stvarnika naj bi se zavzemali za Biblijo, ne proti trenutni oblasti.

Kot prvo, popolnoma biblijsko je zaupati več pričam (Deut 19:15), in nesporna priča je bil pokojni James Irwin, ki je bil vnet biblijski kreacionist in je hodil po Luni. Poleg tega bi morala biti Avstralija vključena v domnevno potegavščino; velika radijska antena v Parkes Observatory, New South Wales, je bila uporabljena za prenašanje signalov z Lune, ker je bila na avstralski, ne na ameriški strani Zemlje (glej avstralski film The Dish, 2000). Z močnimi laserji lahko osvetlimo čisto določene točke na Luni in zaznamo odbito svetlobo laserske frekvence, kar je možno le, če je nekdo bil na Luni in tam namestil retroreflektorje na omenjenih točkah.

Drugič: trditev kaže na napačno razumevanje znanosti (glej oddajo Mythbusters epizoda št. 104 (0702), 2008):

– Trditev: Fotografije bi morale kazati vzporedne sence, saj je vir svetlobe le eden, Sonce; nevzporedne sence dokazujejo, da je šlo za studijsko snemanje z več lučmi.

Odgovor: Zaradi neregularne lunarne topografije so lahko vzporedne sence videti kot nevzporedne v perspektivi filma.

– Trditev: Astronavt v senci vesoljskega plovila je dobro viden, kar ne bi bilo možno s samo enim virom svetlobe.

Odgovor: Pri tem se pozablja na še en vir svetlobe, namreč mesečino. Zaradi odbite svetlobe z luninega površja je astronavt dobro viden. Poleg tega je svetloba, odbita od Zemlje, na Luni mnogo svetlejša od mesečine na Zemlji, ker ima Zemlja mnogo večjo površino in albedo.

– Trditev: Na fotografijah ni zvezd, torej so bile posnete v studiu.

Odgovor: Ni res. Kamera, nastavljena za optimalno delovanje na svetli lunarni površini, ne bi bila dovolj občutljiva, da bi pokazala zvezde.

– Trditev: Na tleh se ne bi poznale sledi, ker ni vlage, ki bi pesek držala skupaj.

Odgovor: To je res na Zemlji, kjer voda zaokroži peščena zrna. Lunarna zrna so bila oglata in so ohranila obliko.

– Trditev: Zastava je plapolala, torej je moralo pihati.

Odgovor: Ne, astronavt je ukrivil zastavni drog, da ga je zasadil v lunarna tla. To je povzročilo plapolanje, ki je trajalo nekaj časa, ker ni bilo zračnega upora.

– Trditev: Hoja po Luni je bila narejena v studiu.

Odgovor: Takemu gibanju se še najbolj približamo v letalu, ki pada tako hitro, da simulira lunarno gravitacijo, ki znaša eno šestino zemeljske.

”Japonska ribiška ladja Zuiyo Maru je ujela mrtvega pleziozavra blizu Nove Zelandije.” Truplo je bilo skoraj zanesljivo razpadajoč morski pes (ang. basking shark), ker njihove škrge in čeljusti hitro razpadejo in odpadejo, tako da ostane značilen majhen ”vrat” z glavo. To so pokazali podobni primerki, ki jih je naplavilo na plaže. Podrobna anatomska in biomehanska študija obravnavanega trupla kažeta, da ne more biti pleziozaver.

”Drugi zakon termodinamike se je začel s padcem v greh.” Ta zakon pravi, da entropija (tj. stopnja nereda) vesolja s časom narašča in nekateri so trdili, da je to rezultat prekletstva ob padcu v greh. Toda nered ni vedno škodljiv. Očiten primer je prebava, ki kompleksne molekule hrane razgradi v njihove enostavnejše gradnike. Drug primer je trenje, ki urejeno mehansko energijo pretvarja v neurejeno toploto – sicer bi Adam in Eva zdrsnila, ko sta se sprehajala z Bogom v Edenu. Manj očiten primer je sončno ogrevanje Zemlje – fizikalnemu kemiku je prenos toplote z vročega objekta k hladnemu klasičen primer drugega zakona termodinamike. Tudi dihanje temelji na klasičnem procesu drugega zakona termodinamike, na tem, da se plin premika z višjega proti nižjemu tlaku. Nazadnje, vsi koristni procesi na svetu, vključno z razvojem zarodka v odraslega, povečujejo skupno neurejenost vesolja, kar kaže na to, da drugi zakon termodinamike ni sam po sebi prekletstvo. Bolj verjetno je, da je po padcu v greh Bog umaknil del svoje moči, ki vzdržuje (Kol 1:15-17), zato razpadajoč učinek drugega zakona termodinamike ni bil več omejevan.

”Ženske imajo eno rebro več kakor moški.” To izjavo izpostavljajo nepošteni skeptiki, ki hočejo karikirati stvarjenje. Odstranitev rebra ne bi vplivala na genetska navodila, prenesena na potomce, podobno kot človek, ki izgubi prst, ne bo imel sinov z devetimi prsti. Poleg tega velja opozoriti, da Adam ni bil trajno poškodovan, ker je rebro kost, ki lahko znova zraste, če njegova membrana periosteum ostane nedotaknjena.

Archaeopteryx je prevara.” Anatomske študije in analize fosila kažejo, da je bil Archaeopteryx pristen (za razliko od Archaeoraptorja). Bil je ptica, ne ”manjkajoči vmesni člen”.

”Ni koristnih mutacij.” To ni res, nekatere spremembe dajejo korist v določenih situacijah. Pravilneje je reči: ”Doslej še ni bila odkrita mutacija, ki bi povečevala genetsko informacijo na način, ki bi bil potreben za izvedljivost evolucije od mikroba do človeka. Celo v redkih primerih, ko mutacija daje korist, gre skoraj vedno za izgubo informacije.”

”Nobena nova vrsta (species) ni nastala.” To ni res, nastanek novih vrst je bil opažen. Dejansko je hitra speciacija pomemben del kreacionističnega modela. Toda ta speciacija je znotraj ”ustvarjene vrste” in ne vključuje nobene nove genetske informacije. Fiksnost vrst je dejansko učil Darwinov protibiblijski mentor Charles Lyell.

”Pred potopom je bila Zemljina os vertikalna.” Ni osnove za tako trditev. V Gen 1:14 so letni časi omenjeni pred potopom, kar močno nakazuje, da je bila Zemljina os nagnjena že od začetka. Nekateri kreacionisti verjamejo, da je sprememba nagiba osi (toda ne iz vertikalne lege) sprožila potop, toda potrebnih je veliko več dokazov in ta ideja za zdaj velja za špekulacijo. Poleg tega računalniške simulacije kažejo, da bi vertikalna os povzročila temperaturne razlike med poloma in ekvatorjem, ki bi bile mnogo večje od današnjih, medtem ko je trenutni nagib 23,5° idealen. Pri stabilizaciji tega nagiba ima pomembno vlogo Luna. Njena relativna velikost in dejstvo, da je njena orbitalna ravnina tako blizu Zemlji (za razliko od večine drugih lun v našem sončnem sistemu), kažeta na načrtovanje.

”Arheologi so našli okostja (in odtise nog) velikanskih ljudi.” Ta trditev že leta kroži po internetu, toda s tem povezane slike so bile obdelane s programom Photoshop. Članek na strani Snopes, ki obravnava urbane legende in internetne trditve, pojasnjuje vir vsake od fotografij, ki so večinoma priložene e-sporočilom (snopes.com/photos/odd/giantman.asp). Izrazito povečani ljudje bi bili anatomsko nemogoči zaradi matematičnih vzrokov: človek, ki bi bil povečan za faktor 4, bi sicer imel okostje in mišice 16-krat močnejše (4^2 = 16), toda moral bi prenašati 64-krat večjo maso (4^3 = 64). Torej bi se zelo povečan človek sesedel pod lastno težo, če ne bi bil deležen številnih fizioloških in skeletnih (in torej genetskih) sprememb, da bi zmogel dodano maso. Glej klasični esej iz leta 1928 z naslovom On Being the Right Size, avtorja J. B. S. Haldana. Slednji je bil vidni evolucionist, toda o obravnavani temi je dal dobre argumente (irl.cs.ucla.edu/papers/right-size.html).

”Evolucija je samo teorija.” S to izjavo je verjetno pogosto mišljeno, da evolucija ni nesporno dejstvo, toda to ni isto kot omenjena trditev. Bolje je reči: ”Evolucija od delcev do človeka je nepodprta hipoteza oz. domneva.”

”Kreacionisti verjamejo v mikroevolucijo, ne pa tudi v makroevolucijo.” Ti izrazi, ki se osredotočajo na razliko med ”majhnimi” in ”velikimi” spremembami, odvračajo pozornost od ključnega vprašanja, namreč problematike informacij. Evolucija od delcev do ljudi bi potrebovala spremembe, ki bi povečale genetsko informacijo (npr. navodila za tvorbo živcev, mišic, kosti itd.), toda v naravi vidimo le sortiranje in v veliki večini izgubo informacije.