ZNANOST

Znanost lahko razdelimo na dve veliki področji:

  • operativna znanost: temelji na ponovljivih poskusih. Ko govorimo o znanosti, navadno mislimo na to področje. Operativna znanost daje uporabne rezultate, kot so sateliti, internet, zdravila itd.
  • historična znanost: je forenzična, ni eksperimentalno ponovljiva. Tipičen primer te vrste znanosti je teorija o evoluciji, ki je v bistvu trditev o zgodovini. Veliki pok, evolucija in Božje stvarjenje niso eksperimentalno ponovljivi!

PODATKI

Nobeni podatki ne govorijo sami zase. Vsake meritve je treba interpretirati, tj. razložiti. Iste podatke lahko interpretiramo na popolnoma različne načine, odvisno od svojega okvira premišljevanja. Tudi  evolucionisti, ki se imajo za bolj ‘odprte’ od (‘omejenih’) kreacionistov, morajo uporabljati neki okvir premišljevanja in v tem smislu nikakor niso bolj ‘odprti’ kot kreacionisti.

Zagovorniki evolucije in zagovorniki Stvarnika  – oboji so doktorji (naravoslovnih) znanosti – uporabljajo iste rezultate meritev (npr. o zvezdah, fosilih, živi naravi itd.), a jih razlagajo drugače.

RAZLAGA PODATKOV

Razlaga podatkov je odločilno odvisna od posameznikovega življenjskega nazora, tj. od njegovega pogleda na svet. Posameznikov življenjski nazor je njegov sistem osnovnih predpostavk. Brez njih ne morete izpeljati nobenega razumnega sklepa. Pomenijo začetek in okvir vsakega premišljevanja in bistveno vplivajo na vse zaključke. Osnovne predpostavke so v bistvu vera v nekaj ali nekoga na začetku zgodbe: Bodisi verjamete v Stvarnika bodisi verjamete v veliki pok in evolucijo bodisi verjamete v vse našteto bodisi verjamete, da ne morete verjeti ničesar – toda v vsakem primeru verjamete v nekaj ali nekoga (ali pa v nič oz. Nič)… in v vsakem primeru se ‘vaša’ zgodba nekje začne.

VPLIV ŽIVLJENJSKEGA NAZORA

Tudi znanstveniki so samo ljudje, zato tudi na njihove zaključke vpliva to, katere začetne predpostavke imajo za resnične.

Materialisti (naturalisti, evolucionisti) verjamejo, da obstaja samo naravno, da ni ničesar nadnaravnega, torej ničesar, kar presega naravo. V bistvu trdijo, da je iz niča nastalo vse. Trdijo, da se vse da izpeljati s kombinacijo materije, energije, časa in naključja. V tem okviru je privzeto, da se vse že zelo dolgo odvija tako kot danes (uniformitarizem).

Teisti (kreacionisti) pa verjamemo, da je Stvarnik ustvaril vesolje in ga vzdržuje. Trdimo, da so na začetku Božja inteligenca, informacija in volja. Biblija poroča o stvarjenju popolnega sveta pred približno 6.000 leti (to se da razbrati iz biblijskih rodovnikov), o uporu Stvarniku in zato začetku propadanja (t. i. padec v greh) ter o globalnem potopu v Noetovem času.

IZBIRA ŽIVLJENJSKEGA NAZORA

V končni fazi si vsak izbere, kaj bo verjel. Seveda na naš pogled na svet vpliva kup dejavnikov, a bistveno je to, da življenjski nazor lahko spremenimo, npr. zaradi argumentov.

Pri izbiri življenjskega nazora obstajata dve možnosti:

  • Bog obstaja in je Stvarnik (kot poroča Biblija), ali
  • Boga ni, vse sta naredila veliki pok in evolucija.

Tretje možnosti v bistvu ni, čeprav mnogi zagovarjajo različne kompromisne ‘rešitve’. Prevladujoči kompromis zagovarja, da je t. i. ‘bog vrzeli’ uporabil veliki pok in usmerjal evolucijo. Toda ‘bog vrzeli’ je zgolj mašilo in ta kompromis je slaba znanost ter še slabša teologija.

DEJSTVA

Pogosto se uporablja naslednje argumentiranje: ”Ker smo mi tu, sta veliki pok in evolucija neovrgljivo dejstvo.” Dejstvo je, da smo mi tu – toda veliki pok in evolucija sta samo možni in ne edini razlagi tega dejstva. Pa tudi neovrgljivi nista. Enako (ne)upravičeno lahko trdimo: ”Ker smo mi tu, je Stvarnik neovrgljivo dejstvo.”

RAČUNALNIŠKE SIMULACIJE

V povezavi z velikim pokom in evolucijo se uporabljajo numerični modeli, se pravi računalniške simulacije. Večina verjame, da se da z računalniki izračunati oz. simulirati čisto vse, in sicer tako natančno in podrobno, da naj se realnost kar zamisli, če slučajno ni skladna z rezultatom simulacije. Resnica je zelo drugačna že v inženirstvu, kaj šele v kozmologiji ali biologiji! Računalniki so čudovito orodje, a še vedno le orodje.

Da bi bil (numerični) model uporaben, mora natančno opisovati pojav, predvsem pa mora tudi pravilno napovedovati, kaj se zgodi, če spremenimo parametre oz. vhodne podatke. Pri modeliranju je problematično vsaj dvoje:

  • Iste meritve lahko opišemo z različnimi modeli. To pomeni, da je treba zelo natančno utemeljiti, katera rešitev je prava.
  • Rezultat numeričnega modela je kritično odvisen od tega, katere vrednosti glavnih parametrov izberemo. Da, pri modeliranju glavne parametre izberemo! Uporabnik modela določi, kaj je na začetku (začetni pogoji), kaj je na robovih (robni pogoji) in kako poteka vse vmes (vrednosti koeficientov oz. različnih parametrov).