KONSENZNA ZNANOST JE ANTIZNANOST

Pogosto se trdi, da je evolucijski naturalizem konsenz znanstvene skupnosti in da je nasprotovanje tem ”dejstvom” tako očitno neumno kot trditi, da je Zemlja ploščata. Znanstveni konsenz uči, da je resnica to, s čimer se strinja večina znanstvenikov. Vendar pa to seveda ni nujno res, kajti resnica ni in nikoli ni bila odvisna od števila podpornikov. Zaradi konsenzne znanosti se napačne ideje lahko uveljavijo do te mere, da v resnici ovirajo napredek pri raziskavah. Konsenzna znanost je antiznanost, kot pravi Bergman (2013), ki povzema dr. Crichtona s Harvarda:

“[naloga znanosti] nima prav ničesar opraviti s konsenzom. Konsenz je stvar politike. V nasprotju s tem znanost potrebuje le enega raziskovalca, ki ima prav, kar pomeni, da ima rezultate, ki so preverljivi z realnim svetom.”

“[…] v znanosti je konsenz irelevanten. Relevantni so ponovljivi rezultati.”

“[…] trditev o konsenzu se vpeljuje […] samo tedaj, ko znanost ni dovolj trdna… Nihče ne reče, da je znanstveni konsenz, da je sonce 93 milijonov milj stran [ker je to preverljivo dejstvo].”

“[…] največji znanstveniki v zgodovini so veliki prav zato, ker se niso podredili konsenzu.”

(Crichton, M. 2009. Aliens Cause Global Warming, Transcript of a Caltech Lecture, cit. po Bergman, 2013, str.79).

Vir: Bergman, J., 2013. Why consensus science is anti-science. Journal of Creation, 27(2), 78 – 84

KONSENZNA ZNANOST OVIRA NAPREDEK

Za ilustracijo preletimo primer Alfreda Wegenerja, ki je leta 1912 predlagal koncept Pangeje. Ta pravi, da so bili kontinenti nekdaj enotno kopno. Znanstveni konsenz je njegovo idejo označil za ”germansko psevdoznanost” in ”delirij”. Starejši geologi so svoje kolege začetnike dolgo opozarjali, da jih bo že najmanjše zanimanje za kontinentalne premike stalo kariere. Wegenerjevo teorijo so sprejeli šele po 50 letih, ko so starejši geologi pomrli in so mlajši začeli zbirati dokaze o širjenju morskega dna.

Drugi primeri, ko je konsenz oviral znanstveni napredek, so še: Kopernik, Galilej, Pasteur (ovrgel abiogenezo), Semmelweiss (higiena v zdravstvu) idr. Žal v to kategorijo pogosto sodi tudi današnji sistem objave znanstvenih člankov.

SE VSI TI ZNANSTVENIKI LAHKO MOTIJO ?!

Ko kreacionist povprečnemu človeku pojasnjuje, da evolucija ni znanstveno sprejemljiva, je običajen odziv: ”Kako so lahko vsi ti znanstveniki v zmoti?” To je razumljivo. Videti je, da večina popularnih knjig, revij, TV programov, filmov in celo običajnih pogovorov stalno potrjuje, da znanstveniki enostavno sprejemajo veliki pok, spontani nastanek življenja iz prvobitne juhe in evolucijo vseh bitij iz nekega prvega organizma. Šteje se, da o teh stvareh dvomijo samo religiozni fanatiki ali pa znanstveno nepismeni. Torej, so vsi ti znanstveniki lahko v zmoti? Zgodovina nedvomno pritrjuje.

Poudariti velja, da so znanstvenikove ideje lahko močno obarvane z njegovim filozofskim biasom (tj. pristranostjo zaradi življenjskega nazora). To še zlasti velja za interpretacije ”dokazov” namesto neposrednega opazovanja v sedanjosti, in se nanaša še posebej na teorije o zgodovinskih dogodkih, kakršen je koncept evolucije. V nadaljevanju bo pokazano, da lahko cela množica znanstvenikov vidi svet skozi paradigmo, ki je napačna v svoji korenini. Tako kot ostali ljudje se namreč tudi znanstvenik lahko oklepa svojega prepričanja navkljub močnim nasprotnim dokazom.

PRIMER: ASTRONOMIJA

Verjetno sta najbolj znana znanstvenika, ki sta šla ”proti toku”, Galilej in Kopernik. ”Večina znanstvenikov”, ki so bili njuni sodobniki, je verjela, da je Zemlja središče vesolja in da se vsa nebesna telesa vrtijo okrog nje. Tako kot s sodobnimi znanstveniki in evolucijo je bilo njihovo prepričanje utemeljeno na filozofski ideji, ne na opazovanjih. In bili so v zmoti.

Galilejev znameniti ”boj” proti cerkvi ni bil boj proti Bibliji, temveč proti cerkvenim voditeljem, ki so sledili temu, kar so znanstveniki tistega časa imeli za znanstveno resnico in torej proti celotni tedanji znanstveni skupnosti. Znanstveniki so se držali tega prepričanja kljub temu, da so čedalje boljša opazovanja in izračuni kazali, da mora biti napaka v splošno sprejeti ideji t. i. epiciklov (nebesna telesa se gibljejo v krogih znotraj krogov). Potrebno je bilo veliko časa in objavljenih dokazov iz opazovanj z novo odkritimi teleskopi, preden je znanstvena skupnost začela sprejemati, da so verjeli v napačen sistem – Zemlja ni absolutno središče vrtenja nebesnih teles.

Nadaljnja opazovanja z izboljšanimi teleskopi so ovrgla še eno splošno sprejeto prepričanje tedanjega časa, in sicer to, da so nebesna telesna popolne krogle in da se gibljejo v popolnih krogih. Odkrili so nepravilnosti na Luni, kar je pokazalo, da ni popolna krogla. Nadalje se je izkazalo, da je Zemljina orbita okoli sonca elipsa. ”Vsi ti znanstveniki” so bili v zmoti, sam temelj njihovega pogleda na svet je bil napačen.
Danes nam znanstveniki pravijo, da se je naše vesolje razpočilo v obstoj preko velikega poka iz niča in brez razloga. Ali ni možno, da imajo tudi današnji znanstveniki napačen pogled na vesolje in njegov izvor?

PRIMER: KEMIJA

V poznem 17. in zgodnjem 18. stoletju so za razlago gorenja in rjavenja snovi uporabljali ”flogiston”. Večina znanstvenikov je verjela, da gre za snov v vnetljivih materialih, ki pride na površje, ko predmet gori. Potrebno je bilo vztrajno delo nekaj vodilnih znanstvenikov tedanje dobe, med njimi Antoine – Laurent de Lavosierja, da je bilo pokazano, da je gorenje kemijska reakcija, običajno s kisikom. Snovi, ki so gorele, so običajno postale težje zaradi dodanega kisika, in ne lažje zaradi porabljenega flogistona. Večina znanstvenikov se je torej motila.

Danes večina znanstvenikov verjame, da se osnovne kemikalije življenja (kot so proteini) sestavijo skupaj navkljub eksperimentalno potrjenim kemijskim verjetnostim. Je možno, da se tudi ti znanstveniki motijo?

Alkimija je ideja, da se osnovne kovine, kakršen je svinec, lahko spremeni v zlato. Ta koncept je zdržal stoletja; in čeprav so eksperimenti, usmerjeni proti njegovemu cilju, vodili do odkritja mnogih zanimivih snovi, je ustrezen eksperiment dokazal, da omenjena pretvorba v zlato ni mogoča. Mnogo denarja in časa (cele kariere) je bilo zapravljenega na tej napačni znanstveni ideji, ki je veliko ljudi zaslepila za druge, koristnejše možnosti. Je možno, da znanstveniki, ki iščejo naravne pojave za izvor in raznolikost življenja, prav tako zapravljajo svoj čas in energijo za jalovo početje?

PRIMER: MEDICINA

Da napačne ideje lahko vztrajajo stotine let, dokazuje humoralna teorija. Osnovni koncept sega do Aristotela (384 – 322 pr. n. št.), pojasnil in populariziral pa ga je znameniti zdravnik Hipokrat. Koncept je pravil, da ima telo štiri osnovne tekočine: rumeni žolč, črni žolč, sluz in kri. Te naj bi bile povezane s štirimi tradicionalnimi temperamenti: kolerik, melanholik, flegmatik in sangvinik. Po omenjeni teoriji je za dobro zdravje treba vse štiri ohranjati v ravnovesju.

Priporočeno zdravljenje neravnovesja je večinoma vključevalo dieto in gibanje, včasih pa so neželeno tekočino skušali izločiti iz telesa z odvajali in klistirji. Podobno so vročico imeli za presežek krvi, tako da je bilo ”zdravilo” kar puščanje krvi (običajno s pijavkami). Seveda je bilo to ”zdravilo” pogosto hujše od bolezni. Kljub temu so zdravniki vztrajali pri tem vse do konca srednjega veka, saj nihče ni bil pripravljen podvomiti o Galenu, zdravniku, piscu in filozofu iz prvega stoletja, ki je propagiral to idejo v svojih popularnih in avtoritativnih delih.

Spet so bili v zmoti. Njihov celoten pogled na vzrok bolezni je bil napačen, to pa zato, ker so povsem brez vprašanj verjeli teorijam drugega znanstvenika. Danes podobno mnogi znanstveniki verjamejo v evolucijo predvsem zato, ker vanjo verjamejo drugi znanstveniki, ki jim zaupajo.

PRIMER: BIOLOGIJA

Od kod prihajajo škodljivci? Se ščurki, podgane in črvi v hrani kar pojavijo iz gnijočih rastlin in živalskih iztrebkov ali celo iz kamnov? Dolgo se je verjelo, da je tako; takega mnenja so bili celo znameniti misleci, kakršen je bil Aristotel. Ideja se je imenovala spontani nastanek in so jo imeli za dejstvo vse do sredine 19. stoletja. Šele kreacionistični znanstvenik Louis Pasteur (1822 – 1895) je dokazal, da živo prihaja samo iz živega, ta proces se imenuje biogeneza. Tisti, ki so verjeli v spontani nastanek, so bili v zmoti.

Danes kljub dokazu Pasteurja in kljub našim stalnim opazovanjem mnogi znanstveniki še vedno verjamejo v abiogenezo (da je vse živo nastalo iz neživih kemikalij). Ta nastanek je po besedah evolucionistov ”skrivnost”, ker kljubuje kemiji. Zakaj torej še verjamejo v to?

ZNANOST NI STVAR VEČINE GLASOV

Dejansko je eden glavnih razlogov, da večina znanstvenikov verjame v evolucijo, ta, da večina znanstvenikov verjame v evolucijo! Če bi jih vprašali za dejanske dokaze, bi verjetno dali zelo šibke odgovore izven svojega strokovnega področja. Na primer: eden izmed vodilnih svetovnih strokovnjakov za fosile ptic in goreč kritik dogme, da so se dinozavri razvili v ptiče, je dr. Alan Feduccia, častno upokojeni profesor na univerzi Severne Karoline. Ostaja evolucionist, toda ko je bil izzvan, je bil njegov glavni dokaz za evolucijo ta, da se koruza spreminja v koruzo (Discover 24(2), 2003).

Vir:  Howard, G., 2014. Can all those scientist be wrong? Creation 36(1), 20 – 22