6 x 24 UR

J. Barr, profesor hebrejščine, Oxford: ”Kolikor mi je znano, ni profesorja hebrejščine ali Stare zaveze na katerikoli svetovno znani univerzi, ki ne bi verjel, da je pisec (oz. pisci) Geneze 1 -11 nameraval prenesti svojim bralcem naslednje ideje: stvarjenje je potekalo v nizu šestih dni, ki so bili enaki, kakor so 24-urni dnevi, ki jih doživljamo mi; številke, vključene v rodovnike Geneze, so preko enostavnega seštevanja zagotavljale kronologijo od začetka sveta do kasnejših stopenj v biblijski zgodbi; Noetov potop je bil razumljen kot globalni po obsegu in je pokončal vse ljudi in živali, razen tistih na barki.” (cit. po Sarfati, 2014)

1 ”DAN” = 1 ”DOLGO OBDOBJE” ?

A. Steinmann, profesor teologije in hebrejščine, Concordia University: ”Ker sta teorija evolucije in dogma dolgih obdobij [po kateri  1 dan pomeni 1 dolgo časovno obdobje, ne pa 24 ur; op. prev.] postali tako razširjeni med znanstveniki in tako sprejeti v današnjem svetu, so mnogi konservativni biblijski komentatorji začutili potrebo, da na neki način proizvedejo razlago poročila o stvarjenju iz Geneze, ki bi bila lahko videti, kakor da je skladna s tem, kar večina izobraženega sveta danes sprejema kot trdno dejstvo. Take razlage, ki skušajo zagotoviti milijarde let, ki naj bi bile po mnenju številnih znanstvenikov potrebne za evolucijo, neizogibno teptajo nauk Biblije. Take razlage ne samo, da zanikajo preprost pomen Geneze, marveč tudi neizogibno vodijo do zanikanja osnovne krščanske doktrine, kakršna je Kristusovo spravno delo. Poleg tega pogosto zahtevajo negramatično in nerazumno branje besedila Geneze.”

Vir: Sarfati, J., 2014. Hebrew professor: Genesis teaches six normal length days! Jonathan Sarfati interviews Dr Andrew Steinmann. Creation 36 (1), 2014, 48 – 51

ŠEST DNI? RESNO?

Prevod 2. poglavja knjige: Batten, D., Catchpoole, D., Sarfati, J., Wieland, C., 2014.  The Creation Answers Book

  • So bili dnevi stvarjenja običajni dnevi?
  • Ali je šlo za dolga časovna obdobja?
  • Zakaj šest dni? Je Geneza poezija?
  • Ali dolžina dni res vpliva na evangelij?
  • Kako so lahko obstajali ”dnevi”, če prve tri dni ni bilo sonca?
  • Ali Geneza 2 nasprotuje Genezi 1?
  • Kaj pa t.i. hipoteza ogrodja [ang. Framework Hypothesis]?

Zakaj je to pomembno?

Ali je res pomembno, ali so dnevi stvarjenja v Genezi resnični, približno 24-urni dnevi? Mnogi bi rekli, da nima pomena. Dejansko je stališče, da je te dni treba razumeti kot ”običajne”, verjetno manjšinsko v današnjih cerkvah, čeprav v preteklosti ni bilo tako.

Nekateri pravijo, da se dnevi lahko razumejo kot dolga časovna obdobja, da pa je Bog v to posegel in naredil nekatere izmed bolj posebnih reči ob različnih časih – tako naj bi, recimo, naredil borovce in ljudi. Ta t. i. nazor ”progresivnega stvarjenja” pravi, da je Bog ustvarjal progresivno v dolgih časovnih obdobjih.[1]

Drugi pravijo, da je Geneza zgolj literarno orodje, ogrodje, na katero so obešeni pomembni teološki nauki – tako kakor obleke visijo na obešalniku. Pravijo, da so pomembne obleke, ne obešalnik, zato se nam ni treba ubadati s povezovanjem Geneze in zgodovine sveta (to je t. i. ”hipoteza ogrodja”, ang. ”framework hypothesis”).[2]

Tretji pravijo, da je Bog vse naredil z evolucijo (to je ”teistična evolucija”) in da Geneza nima nobene zveze z razumevanjem zgodovine vesolja, saj je neke vrste ”mit”. Pravijo, da nam znanost govori, kdaj in kako je nastalo vesolje, Biblija pa nam pove, zakaj. To dvoje sta dve ločeni domeni spoznanja.[3]

Zgornji vidiki se v ljudeh, ki ne premišljujejo logično o učinkih teh stališč na evangelij, nerazločno prekrivajo.

Vse take ”reinterpretacije” so izpeljane iz poizkusa, da se biblijsko poročilo o stvarjenju, padcu in potopu (Geneza 1 do 11) uskladi s trditvijo sodobne zgodovinske znanosti, da je vesolje staro milijarde let. V tem nazoru so kamnine, ki vsebujejo fosile, na Zemlji nastale v dolgih časovnih obdobjih, večinoma preden se je pojavil človek.

Fosilni zapis, tako interpretiran, govori o smrti in trpljenju velikega obsega – in to naj bi se zgodilo večinoma pred stvarjenjem (ali evolucijskim razvojem) ljudi. Toda ta pogled ima resen povratni učinek na preostanek Biblije, kajti:

1) Spodbija Božjo dobroto

Nekristjani ugovarjajo: ”Kako lahko verjameš v ljubečega Boga, ko pa je na svetu toliko trpljenja?” Kot del problema naštevajo trpljenje živali. Sodeč po zgodovini v Genezi, je Bog ustvaril vse in ko je dokončal stvarjenje prvih dveh ljudi, Adama in Eve, je to opisal kot ”zelo dobro” (Geneza 1,31). Bilo je tako dobro, da so bili ljudje in živali vegetarijanci (Geneza 1,29-30) – težko si je zamisliti takšen svet. V Božje dobro stvarstvo je smrt in trpljenje vnesel človekov greh (upor proti Stvarniku in Vzdrževalcu vesolja), kot pravi Geneza 3.

Rimljanom 8,18-25 potrjuje, da je celotno stvarstvo (ne le ljudje) ”podvrženo ničevosti” in zdaj ”vzdihuje” in je ”zavezano razpadanju”. Vodilni komentatorji Rimljanom, kot so F.F. Bruce, C. E. B. Cranfield in James Dunn, se strinjajo, da Pavel tu misli na padec v greh.[4] To je skladno z resnično zgodovino Geneze 3, kjer piše, da je bilo zaradi človekovega greha prekleto tudi stvarstvo, ne le ljudje.  Na primer tla odtlej poganjajo trnje in osat (Geneza 3,18). V fosilnem zapisu so se ohranili trni, ki so se domnevno pojavili 300 milijonov let pred pojavom človeka. Če je res tako, kakor trdijo zgornje ”reinterpretacije”, potem Biblija zavaja.

V resnici živimo v stvarstvu, ki je okvarjeno zaradi človekovega greha; stvarstvo ni bilo ustvarjeno takšno, kakršno je danes. Kristjani na to gledajo na tak način že od začetka. Klasični pesnitvi Johna Miltona, Izgubljeni raj  in Znova pridobljeni raj (ang. Paradise Lost in Paradise Regained) odražata to krščansko stališče, ki je bilo nekoč sprejeto brez dvomov.[5] Če pa je Bog ustvarjal več milijard let, prav zanesljivo ni ”dober”. V tem nazoru bi Bog odobraval in nadziral smrt, bolezni, krutost ter trpljenje več milijard let – preden je greh stopil v vesolje – in bi to, s smrtjo prežeto stvarstvo, imenoval v celoti ”zelo dobro”.

2) Spodkopava evangelij

Nova zaveza jasno uči, da je vzrok za Jezusovo smrt in vstajenje odvisen od resničnosti dogodkov v Genezi 1 do 3, tj. da je smrt vstopila v stvarstvo preko greha prvega človeka: ”Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni.” (1 Korinčanom 15:21,22; glej tudi Rimljanom 5:12-21).

Jezus je imenovan ”zadnji Adam” (1. Korinčanom 15,45), ker je prišel popravit delo prvega Adama. V svojem telesu je nase vzel križ, tj. prekletstvo smrti padle rase Adama. (Galačanom 3,13; Kološanom 1,22)

Jasno je, da nauk o vzroku za Jezusovo smrt temelji na tem, da so bili dogodki iz Geneze resnični: fizična smrt izvira iz Adamovega greha in ni bila prvotni sestavni del urejenosti stvarstva. Tisti, ki razvrednotijo zgodovino Geneze, pogosto trdijo, da je bila Adamova smrt le ”duhovna” (ločenost od Boga). Toda smrt je bila tudi fizična: ”Zares, prah si in v prah se povrneš.” (Geneza 3,19) Tako je tudi Jezus fizično umrl na križu. Je pa tudi vstal od mrtvih, telesno, zmagovito, pri čemer je opravil s prekletstvom smrti, ki je nastopilo preko Adama. Če je bila smrt že od nekdaj del ”stvarstva”, kako je lahko ”zadnji sovražnik” (1. Korinčanom 15,26) in zakaj je Jezus moral umreti?

3) Spodkopava eshatologijo (nauke o koncu časa)

Biblija govori o prihodnosti, ko bo sedanji red uničen in bo Bog naredil nova nebesa in novo zemljo, kjer ne bo trpljenja in bolečin – pretekle stvari bodo prešle. (2. Petrovo 3,10-13, Razodetje 21,4-5) Če pa je Bog ”ustvaril” reči praktično take, kot jih vidimo, z vgrajeno smrtjo in trpljenjem, kakor domnevajo prej omenjeni pogledi na Genezo, zakaj naj bi Bog hotel uničiti obstoječi red in ustvariti novega?

Zakaj Razodetje enači odstranitev prekletstva, zapisanega v Genezi, z odstranitvijo smrti in bolečin (Razodetje 21,4; 22,2), če prekletstvo sploh ni prineslo teh reči? To nima smisla.

Poleg tega spodkopava tudi nauk o prihodnji obnovitvi (Rimljanom 8,21; Apostolska dela 3,21) ”Obnovitev” pomeni povrnitev v prejšnje stanje – naj bi bili torej kristjani spodbujeni z vrnitvijo k milijonom let smrti in trpljenja?[6]

4) Spodkopava hermenevtiko (kako razumemo Biblijo)

Če Geneze ne moremo razumeti kot zgodovine, kakor je bilo mišljeno (kakor bomo pokazali), kako naj potem razumemo preostalo Biblijo? Potem se morda izhod iz Egipta in izgon v Babilon nista zares zgodila (ti poročili sta enaka vrsta literature); morda so ta besedila zgolj teološki argumenti (ideja ogrodja)? Morda novozavezna poročila o Jezusovih naukih, smrti in vstajenju niso dejanska zgodovina (čeprav je videti, da so)?

Poleg tega vsako stališče, ki Genezo loči od zgodovine, povzroči naslednje:

a) spodkopava zaupanje v preostali del Biblije. Če Geneze ne moremo razumeti kot jasne zgodovine, kje se zgodovina začne? Mnogi sprejemajo, da je bil Abraham (Geneza 12) resnična oseba, a nekatere njegove prednike imajo za prispodobe (zlasti Adama). Toda Jezusov rodovnik sega vse do Adama (glej Luka 3) – kje se prispodobe torej začnejo in končajo?

Jezus je imel Genezo za zgodovino.[7] Ali se je Božji Sin motil? Thomas Huxley, ”Darwinov buldog”, je ta problem izpostavil, ko je že davno nazaj pripomnil: ”Kmalu se izgubim, ko skušam slediti tistim, ki hodijo po občutljivi poti med ‘tipi’ in alegorijami. Določena vnema za jasnost me sili, da neobzirno vprašam, ali pisec hoče reči, da Jezus ni verjel v obravnavane zgodbe ali da je verjel. Ko je Jezus rekel dobesedno, da je ‘prišel potop in jih vse pokončal’, ali je verjel, da se je potop res zgodil ali ne?”[8]

b) spodkopava nauke, ki temeljijo na Genezi. Na primer doktrine, povezane s poroko, moralnim zakonom, nošenjem oblačil ter s pomenom in namenom našega obstoja, so vse utemeljene na zgodovini dogodkov v Genezi.

Zakaj ne verjeti, da gre za običajne dni?

Mnogi teologi priznavajo, da je Geneza videti kot jasna zgodovina, a tega ne verjamejo. Zakaj? Naslednje besedilo ponazarja tipično premišljevanje: ”Očitno je, da je najbolj jasno razumevanje Geneze brez upoštevanja vseh hermenevtičnih dejavnikov, ki jih nakazuje znanost, to, da je Bog ustvaril nebesa in zemljo v šestih solarnih dneh, da je bil človek ustvarjen šesti dan, da sta smrt in kaos vstopila na svet po padcu Adama in Eve ter da so vsi fosili rezultat katastrofalnega univerzalnega potopa, pri katerem je bilo prizanešeno le Noetovi družini in živalim, ki so bile z njimi.”[9]

Ne spreglejte, da avtor pravi, da bi ”brez upoštevanja vseh hermenevtičnih dejavnikov, ki jih nakazuje znanost,” verjel, da je Geneza jasno zgodovinsko poročilo o resničnih dogodkih. Z drugimi besedami, za mnogo teologov je avtoriteta ”znanost”, ne Božja Beseda. Trdimo, da je zmotno zaupati v to, da je ”znanost” zmožna narekovati ”reinterpretacije” Geneze. Domneve ”zgodovinske znanosti” (ali znanosti o izvoru) ne dajejo nobenega trdnega temelja, kaj šele za vtikanje v Besedo večnega Boga, ki ve vse.

Široko spoštovan sistematični teolog Louis Berkhof je uvidel, da v nasprotju s tem, da zgodovinska znanost razlaga Genezo, potrebujemo Biblijo, da razumemo naravno zgodovino: ”Bog se je izvorno razodel v stvarstvu, toda zaradi greha se je to razodetje zakrilo. Še več, bilo je povsem nezadostno v razmerah, ki so nastopile po padcu. Zdaj se kot zadostno lahko smatra le Božje samo-razodetje v Bibliji. To prinaša spoznanje Boga, ki je čisto, to je prosto napak in praznoverja, in odgovarja na duhovne potrebe padlega človeka … Nekateri so nagnjeni k temu, da o Božjem splošnem razodetju govorijo kot o drugem viru; ampak to je le stežka pravilno, če upoštevamo dejstvo, da narava tu lahko pride v poštev le kot interpretirana v luči Pisem.”[10]

To ustrezno postavlja veliko oviro tistim, ki trdijo, da je narava 67. knjiga Biblije in ki uporabljajo to ”knjigo” (oz. to, kako jo interpretira večina znanstvenikov), da dneve stvarjenja pojasnjujejo z dolgimi časovnimi obdobji. Kristjani bi za temelj svojega premišljevanja morali imeti Biblijo.

Kako so Genezo razumeli v preteklosti?

Obstajata dva razloga, da si ogledamo zgodovino interpretacij Geneze: 1) V splošnem: Če so bile interpretacije z dolgimi obdobji vedno popularne, potem lahko domnevamo, da Biblija to nakazuje. Če pa takih interpretacij ni bilo, dokler niso postale popularne v ”znanosti”, potem je verjetneje, da so bile te interpretacije motivirane s poskusi, da se Biblija uskladi z ”znanostjo”. 2) Specifično za tiste, ki zagovarjajo ”dolga obdobja” (ang. ”deep time”) v cerkvi: da bi premagali očitek, da so motivirani z ”znanostjo” in ne z biblijskim besedilom, pogosto trdijo, da so skozi vso zgodovino razlagalci dopuščali dolge dneve stvarjenja. Torej je treba raziskati dokaze za to trditev.

1) Cerkveni očetje

Bazilij Veliki (329-379) je v Hexaëmeronu, nizu pridig o šestih dneh stvarjenja, trdil, da je mišljen jasen pomen: dnevi so bili običajni dnevi; Božji ukaz je Zemljo v trenutku napolnil z okrasnim grmičjem, povzročil brstenje dreves in napolnil reke z ribami; živali se prvotno niso jedle med sabo; sonce je bilo ustvarjeno kasneje kot zemlja itd. Govoril je proti evolucionističnim idejam, da so ljudje izšli iz živali.[11] Bodite pozorni, da Darwin ni izumil evolucije; tovrstne ideje segajo do antiteističnih filozofov pred Kristusom, kot so bili Anaksimander, Epimenid in Lukrecij. Že od najzgodnejših začetkov gre za pogansko, protibožjo idejo.

Nekateri so stališča cerkvenih očetov napačno skonstruirali, ker jih niso natančno prebrali. V vzhodni pravoslavni cerkvi je bilo običajno, da so teden stvarjenja imeli za resničnega, vzporedno pa so mislili, da tipološko kaže na celotno zgodovino sveta, trajajočo sedem tisoč let. Vsekakor dni v tednu stvarjenja niso imeli za dolga časovna obdobja.

Pokojni Seraphim Rose, pravoslavni duhovnik, je izredno natančno dokumentiral stališča cerkvenih očetov pravoslavne cerkve in pokazal, da so Genezo razumeli tako kakor sodobni kreacionisti.[12] Terry Mortenson, ki ima doktorat iz geologije, je naredil pregled knjige: ”Njegovi [tj. Rosovi] primarni viri so zgodnji ”očetje”, ki so napisali komentarje Geneze: Janez Zlatousti (344-407), Efraim Sirijec (306-373), Bazilij Veliki (329-379) in Ambrož Milanski (339-397). Uporabil pa je tudi številne druge ”očete” tistega in kasnejših stoletij, ki so pisali o nekaterih vidikih Geneze 1 do 11.”[13]

Rose je pokazal, da so pravoslavni cerkveni očetje soglašali glede pogleda na zgodovinskost tedna stvarjenja, padca v greh in globalnega potopa. Poleg tega so verjeli, da so bila Božja dejanja ustvarjanja hipna. Menili so, da je bil predpotopni svet temeljito in izrazito drugačen od sedanjega popotopnega.

Nekateri za utemeljitev tihotapljenja dolgih obdobij v Biblijo navajajo Avguština in Origena. Oba sta bila iz aleksandrijske šole in sta bila nagnjena k temu, da sta alegorizirala različne odlomke Pisem. Njuna alegorija dni stvarjenja ni izhajala iz biblijskega besedila, marveč iz zunanjih vplivov, predvsem njunega oklepanja platonske filozofije (pri čemer sta ”modrovala”, da se Bog ne bi umazal s tem, da bi bil omejen s časovnimi omejitvami itd.). Toda v nasprotju s stališčem tistih, ki uporabljajo Avguština in Origena za krepitev lastne agende dolgih časovnih obdobij, sta oba dejala, da je Bog vse ustvaril v trenutku, ne v dolgih časovnih obdobjih. Poleg tega sta nedvoumno trdila v korist biblijskega časovnega okvira tisočerih let kakor tudi globalnega Noetovega potopa.[14]

Nekateri lahko trdijo, da so se cerkveni očetje motili v svojih razlagah in da imamo zdaj večje spoznanje. Toda sodobni akademiki niso prvi, ki poznajo originalne jezike in kulture Biblije. Breme je na tistih, ki predlagajo novo interpretacijo, da bi dokazali svoj prav.

2) Reformatorji

Calvin je dejal: ”Cikel dneva in noči je bil ustanovljen od prvega dneva dalje, preden je bilo ustvarjeno sonce [komentira ”naj bo luč”]” in ”Tu je očitno ovržena napaka tistih, ki vztrajajo, da je bil svet narejen v trenutku [skoraj zanesljivo misli Avguština in Origena]. Preveliko sitnarjenje je izjavljati, da delo, ki ga je Bog v popolnosti opravil v trenutku, Mojzes porazdeljuje na šest dni zgolj z namenom prenašanja navodil [slutnja na idejo ogrodja (ang. framework)?]. Namesto tega zaključimo, da je sam Bog uporabil šest dni z namenom, da bi svoja dela prilagodil zmožnosti ljudi.” In tudi: ”Ne bodo se vzdržali krohota, ko bodo izvedeli, da je od stvarjenja vesolja preteklo malo več kakor pet tisoč let.” In še: ”In potop je trajal štirideset dni. Mojzes obširno vztraja pri tem dejstvu, da bi pokazal, da je bil ves svet potopljen pod vodami.”[15]

Luter je o teh temah pisal še bolj nedvoumno, pri čemer je jasno pokazal svoje sprejemanje zgodovinskosti Geneze. Obravnaval je tudi trditve skeptikov o domnevnih nasprotjih med Genezo 1 in 2 (več o tem v nadaljevanju).[16]

Nasprotniki zgodovinskosti Geneze radi navajajo knjigo Ronalda Numbersa z naslovom The Creationists (Kreacionisti). Numbers naj bi pokazal, da je ”kreacionizem” mlade zemlje iznašel George McCready Price, adventist sedmega dne, v 1920-ih. To je eden najbolj osupljivih primerov historičnega revizionizma, primerljiv z mitom, da so nekoč v splošnem, še posebej pa v cerkvi, verjeli v ploščato Zemljo (kar je popolnoma ovrgel zgodovinar Jeffrey Burton Russell [17]). Videti je, da Numbers, sicer zgodovinar, ne ve ničesar o zgodovini pred Priceom. Zgoraj navedeno gradivo o cerkvenih očetih in reformatorjih zadostuje za prikaz napačnosti Numbersovega dela. Obstaja pa še veliko drugega, kar mu oporeka. Glejte raziskavo Terryja Mortensona, zgodovinarja ved o zemlji, o geologih zgodnjih 1800-ih, ki so zagovarjali biblijsko starost Zemlje in globalni potop iz Geneze.[18]

Zakaj morajo biti navadni dnevi?

Za podrobnejšo obravnavo glejte referenco št. [19].

1) Geneza je bila napisana kot zgodovina, ne kot poezija

Hebrejščina ima posebne slovnične oblike za beleženje zgodovine in Geneza 1 do 11 jih uporablja. Ima enako zgradbo kot od Geneze 12 dalje in kot v večini Eksodusa (2. Mojzesova), Jozueta, Sodnikov itd. To ni poezija ali alegorija.

Geneza je začinjena z ”In … in … in”, kar je značilno za zgodovinsko pisanje (tehnično se to imenuje ”vav” posledični stavek).

Hebrejske glagolske oblike v Genezi 1 imajo posebno lastnost, ki je skladna s tem, kako so Hebrejci beležili zgodovino ali niz preteklih dogodkov. Namreč, samo prvi glagol je dovršni glagol (qatal), glagoli, ki nadaljujejo pripoved pa so nedovršni (vayyiqtol).[20] V Genezi 1 je prvi glagol, bara (ustvariti), dovršni, naslednji glagoli, ki nadaljujejo pripoved, pa nedovršni.[21] Ustrezen angleški prevod upošteva to hebrejsko obliko in vse glagole prevede v glagolskem času ”perfect (ali past) tense”.

Geneza 1 do 11 ima nekaj drugih značilnosti zgodovinskega poročila, kot so ”tožilniški členki” (ang. ”accusative particles”), ki označujejo predmete glagolov. Izrazi so pogosto skrbno definirani. Poleg tega v Genezi praktično ni paralelizmov, ki so značilni za hebrejsko poezijo (npr. v številnih psalmih).[22] Redki primeri poezije (npr. Geneza 1,27 in 2,23) komentirajo resnične dogodke, kakor velja tudi za številne izmed psalmov (npr. Psalm 78). Četudi bi bila Geneza poetična, zaradi tega ne bi bila nujno nezgodovinska.

Najmočnejša vzporednica Genezi 1 glede na zgradbo je Numeri (4. Mojzesova) 7,10-84. Obe besedili sta strukturirani poročili, obe vsebujeta hebrejsko besedo za dan (yôm) s števnikom – dejansko gre pri obeh za oštevilčeno zaporedje dni. V 4. Mojzesovi 7 so rodovi prinašali darove ob različnih dneh: ”Tako je prvi dan prinesel svoj dar Aminadábov sin Nahšón za Judov rod. … Drugi dan je daroval Cuárjev sin Netanél, Isahárjev knez. … Tretji dan knez Zábulonovih sinov, Helónov sin Eliáb. … Dvanajsti dan knez Neftálijevih sinov, Enánov sin Ahirá.”

Vzporednica je še močnejša, če opazimo, da Numeri 7 nima zgolj oštevilčenih dni, pač pa se tudi začenja in končuje z zvezo ”Tisti dan, ko”, s čimer se sklicuje skupno na vse običajne dni navedenega zaporedja. Kljub uporabi zveze ”na dan, ko” v vrstici 10 in 84 nihče ne dvomi, da oštevilčeno zaporedje dni v Numeri 7 (vrstice 12, 18, 24, 30, 36, 42, 48, 54, 60, 66, 72, 78) vključuje običajno dolge dni, ker ti dnevi nimajo predloga, kakršen je ”v”. To zavrača trditev, da ”Na dan, ko” (beyôm [23]) iz Geneze 2,4, ki povzema teden stvarjenja, kaže, da dnevi iz Geneze 1 niso normalno dolgi. To je enostavno hebrejski idiom za ”ko” (oz. ”kadar”).[24]

Za to strukturirano poročilo (Numeri 7) z zaporedjem oštevilčenih dni nihče ne trdi, da gre zgolj za poetično ogrodje za poučevanje nečesa teološkega in da to ni zgodovina. Nihče ne dvomi, da so dnevi v Numeri 7 običajni dnevi, torej ni nobene slovnične osnove za trditev, da dnevi v Genezi 1 niso običajni dnevi. Torej je Geneza 1 jasna zgodovina.

Učenjaki hebrejščine se strinjajo, da je bila Geneza zapisana kot zgodovina. Na primer, James Barr z Oxforda, je zapisal: ”Verjetno, kolikor je meni znano, ni profesorja hebrejščine ali Stare zaveze na nobeni svetovno priznani univerzi, ki ne verjame, da je pisec (ali pisci) Geneze 1-11 nameraval prenesti bralcem ideje:

a) stvarjenje se je zgodilo v nizu šestih dni, ki so bili enaki kakor 24-urni dnevi, ki jih doživljamo mi

b) števila iz rodovnikov v Genezi s preprostim seštevanjem dajejo kronologijo od začetka sveta do kasnejših stopenj biblijske zgodovine

c) Noetov potop je bil razumljen kot globalni in je uničil vse človeško in živalsko življenje, razen tistih na barki.”[25]

Barr skladno s svojimi neoortodoksnimi pogledi ne verjame Genezi, a razume, kaj je hebrejski pisec očitno želel sporočiti. Nekateri kritizirajo našo [avtorji sodelujejo v organizaciji CMI, op. prev.] uporabo Barrovega navedka, ker ne verjame v zgodovinskost Geneze. Toda prav zato uporabljamo njegovo izjavo: on je t. i. sovražna priča (ang. hostile witness). Ker Barr Genezi ne daje nobene avtoritete in mu Geneze ni treba usklajevati z ničimer, lahko prosto izrazi namen pisca. To je drugače kakor pri nekaterih ”evangelijskih” teologih, ki skušajo ohraniti nekaj občutka avtoritete, ne da bi dejansko verjeli, da Geneza kaj dosti, če sploh kaj, pove o zgodovini – slišali smo, da se temu reče ”boj z besedilom” (ang. ”wrestling with the text”).

Dr. Steven Boyd, strokovnjak za hebrejščino, je z uporabo statistične primerjave pogostnosti tipov glagolov v zgodovinskih in poetičnih hebrejskih besedilih pokazal, da je Geneza 1 očitno zgodovinsko poročilo, ne ”poezija”. Zaključil je: ”Ubranljiv je le en pogled na jasni pomen [Geneze]: Bog je vse ustvaril v dobesednih šestih dneh.”[26]

Nekaj drugih strokovnjakov za hebrejščino, ki podpirajo dobesedne dni stvarjenja:

– dr. Andrew Steinmann, izredni profesor teologije in hebrejščine na Concordia University v Illinoisu[27]

– dr. Robert McCabe, profesor Stare zaveze na Detroit Baptist Theological Seminary v Allen Parku, MI[28]

– dr. Ting Wang, predavatelj biblijske hebrejščine na Stanfordu.[29]

2) Uporaba ”dneva” v Genezi 1 v primerjavi z drugimi  hebrejskimi Pismi

Osnovno načelo razumevanja odlomka Biblije je, da se uporaba besed in besednih zvez primerja z ostalimi deli Biblije. Kako je beseda ”dan” uporabljena v Genezi 1? To je sobesedilo uporabe ”dneva”: ”In Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan. … In bil je večer in bilo je jutro, drugi dan. …  In bil je večer in bilo je jutro, tretji dan. … In bil je večer in bilo je jutro, četrti dan. … In bil je večer in bilo je jutro, peti dan. … In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.”

Pomembno je, da standardni hebrejski leksikon ”dan” v Genezi 1,5 razlaga kot ”dan štiriindvajsetih ur”.[30] Ta ”dan” je definiran s ciklom večera in jutra, z nočjo in dnevom ter števnikom. Ne bi bilo treba iti dlje – jasno kot beli dan je, kaj ”dan” pomeni v Genezi 1. Kot je dejal liberalec iz 19. stol., profesor Marcus Dods z New Collega v Edinburghu: ”Če na primer beseda ‘dan’ v teh poglavjih ne pomeni obdobja štiriindvajsetih ur, potem je interpretacija Pisem brezupna.”[31]

Bodite pozorni, da je ”dan” v Genezi 1 uporabljen s števnikom. Izven Geneze je ”dan” v ednini ali množini uporabljen s števnikom še 410-krat in vedno pomeni običajen dan.[32] ”Večer” in ”jutro” sta uporabljena skupaj brez ”dneva” 38-krat izven Geneze 1 in to vedno označuje običajen dan. ”Večer” ali ”jutro” sta vsak zase uporabljena z ”dnevom” 23-krat izven Geneze 1 in to vedno pomeni običajen dan. ”Noč” je uporabljena z ”dnevom” 52-krat in vedno označuje običajen dan.

Biblija in logika narekujeta, da nimamo druge izbire, kakor da ”dan” v Genezi 1 razumemo kot običajen dan. Hebrejska beseda za ”dan”, yom, je v Genezi 1 uporabljena na več načinov, ki kažejo, da so bili ti dnevi običajni dnevi.

3) Teden stvarjenja je osnova za sedemdnevni teden

Eksodus 20,11 povzema teden stvarjenja. To izloča vsako možnost daljšega časovnega merila po katerikoli shemi (hipoteza ogrodja, ideja dan-obdobje, teorije vrzeli, Božji-dnevi-niso-naši-dnevi, dnevi razodetja itd.), saj je podano kot osnova za naš sedemdnevni teden z dnevom počitka (vrstica 11): ”Kajti v šestih dneh je GOSPOD naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival. Zato je GOSPOD blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.”

Ne spreglejte Eksodusa 20:1: ”Tedaj je Bog govoril vse te besede in rekel…” To so besede samega Boga, ne ideje Mojzesa ali nekakšnega urednika ali enega izmed izmišljenih pisarjev J, E, D ali P, ki so domnevno živeli tisočletje po dogodku (kar je že dolgo ovržen nesmisel, ki pa se žal še vedno poučuje na mnogih teoloških institucijah).[33],[34]

Bog je v šestih dneh naredil vse – nič drugega ni poleg ”nebes in zemlje, morja in vsega, kar je v njih”. To je izjava, ki vključuje vse in ki poudarja celotnost. Ustrezna parafraza bi bila: ”Bog je naredil vesolje.”[35] Nato je sedmi dan Bog prenehal svoje delo, to je bil dan ”počitka”. Bog za stvarjenje vsega ne bi potreboval šest dni, niti ne potrebuje počitka (Izaija 40,28), toda to je naredil na tak način in v takem časovnem okviru, da je vzpostavil vzorec za naš teden. Od tod prihaja naš sedemdnevni teden.

Že samo to biblijsko besedilo nasprotuje vsem poizkusom raztegovanja časovnega okvira obstoja vesolja.

Drugi argumenti, ki se jih uporablja za nasprotovanje šestim dnem

1) Včasih lahko ”dan” pomeni kaj drugega kot običajen dan

Nihče ne oporeka, da ima ”dan” lahko več pomenov, kar velja tudi za angleščino [in slovenščino, op. prev.], toda sobesedilo oštevilčenega dne z večerom in jutrom definira dneve v Genezi 1 kot običajne. ”Na dan, ko …” v Genezi 2,4 je hebrejski idiom za ”ko”, kot je bilo že pojasnjeno, in nima števnika ali večera ali jutra, da bi ga definirali kot običajen dan.

Razmislite o naslednji povedi: V dneh mojega očeta je šel v nedeljo zvečer zgodaj spat, naslednjega dne pa je zgodaj vstal in nato naslednjih šest dni čez dan potoval po vsej deželi. Različni pomeni ”dneva” oz. ”dni” so jasni iz sobesedila in podobno velja za druge jezike s hebrejščino vred. Vse pomene ”dneva” oz. ”dni” v tej povedi lahko najdemo v Genezi 1 in 2 ter v Eksodusu 20,11.

Nekateri navajajo: ”Pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan,” (2. Petrovo 3,8) da bi dneve stvarjenja naredili dolge po tisoč let (ali še daljše). To je napačna uporaba Biblije. Na prezrite, da Biblija primerja tisoč let z enim dnem (”je kakor”), ne pravi, da je tisoč let enako dnevu. Biblija tu enostavno uči, da je to, kar se nam zdi dolgo, ko čakamo na Jezusov prihod, praktično nič za večnega Boga – On je potrpežljiv in čaka ljudi, da se spokorijo za svoje grehe. To nima zveze s pomenom ”dneva” v Genezi 1. Dejansko je jezikovna figura učinkovita prav zato, ker je dan dobeseden in je v jasnem nasprotju s tisoč leti – večnemu Stvarniku časa sta kratko in dolgo časovno obdobje lahko praktično enaka. Pri njem je brezčasje.

Vzporedno besedilo v Psalmu 90,4 primerja tisoč let z nočno stražo (tri ali štiri ure) v očeh Boga, vendar pa nihče ne trdi, da nočna straža lahko traja tisoč let! To besedilo spet poudarja, da Biblija tu opisuje nasprotje med Božjo večno in našo začasno perspektivo. Kot je dejal spoštovani komentator John Gill: ”Besede primerno izražajo nesorazmernost med večnim Bogom in smrtnim človekom.” To nima zveze s pomenom ”dneva” v Genezi 1.[36]

2) Geneza 1 in 2 sta nasprotujoči si poročili o stvarjenju, zakaj naj bi torej verjeli, da je Geneza 1 zgodovinska?

Prvo in drugo poglavje Geneze nista različni poročili o stvarjenju in si ne nasprotujeta. Geneza 1 obravnava stvarjenje vsega, vesolja, t. i. ”veliko sliko” (glej Geneza 1,31 – 2,4a). Geneza 2 povzema stvarjenje moškega in ženske ter daje podrobnosti, ki jih v prvem poglavju ni, zlasti njuno situacijo v posebnem vrtu, ki jima ga je pripravil Bog. Poglavje 2 ni drugo poročilo o stvarjenju: tu ni omembe stvarjenja zemlje, sonca, lune, zvezd, morij, kopnega, neba, morskih bitij, laznine itd.

Nekateri navajajo, da je v omenjenih poglavjih vidna razlika v vrstnem redu stvarjenja in trdijo, da so problematične rastline in zelišča v Genezi 2,5 ter drevesa v Genezi 2,9, za katera se v nekaterih angleških prevodih izkaže, kakor da so se pojavila po Adamu, kar naj bi bilo protislovno vrstnemu redu Geneze 1 (rastline tretji dan, človeka šesti dan). Toda Geneza 2 se osredotoča na reči, ki so bile neposredno pomembne za Adama in Evo na vrtu, ne pa na stvarjenje v splošnem. Zapazite, da so v poglavju 2 rastline in zelišča opisane kot ”na polju” (primerjajte z 1,12) in so potrebovale človeka, ki bi skrbel zanje (2,5). Očitno gre za kultivirane rastline, ne rastline v splošnem. Tudi drevesa (2,9) so drevesa, zasajena v vrtu, ne drevesa v splošnem. Ti dogodki so povezani s tem, da je Bog ustvaril vrt, ne z Božjim stvarstvom v splošnem.

Problematično naj bi bilo tudi to, da Geneza 2,19 omenja, da je Bog izoblikoval ”živali na polju in vse ptice pod nebom” pred stvarjenjem Eve. Domnevna protislovja odpadejo, če vemo, da hebrejščina nima posebnega glagola za označevanje predpreteklika. Številni strokovnjaki za hebrejščino ter komentatorji, kot so Keil in Delitzsch ter Leupold, so potrdili, da sobesedilo Geneze 2 kaže, da gre pri teh dogodkih za predpreteklik – znova so prešteti za potrebe poglavja 2. Na primer: ”GOSPOD Bog je bil izoblikoval iz zemlje vse živali na polju …” (2,19). Tak prevod [s predpreteklikom, op. prev.] je veljaven in odstranjuje vsak namig na protislovje.

Ni treba sklepati, da Geneza 2 nasprotuje Genezi 1 in tako to ni veljaven argument proti temu, da je Genezo treba razumeti kot jasno zgodovino.[37] Geneza 2 ni drugačno poročilo o stvarjenju – je le podrobnejše poročilo o šestem dnevu stvarjenja.

3) Adam ne bi mogel imenovati vseh živali v enem dnevu (tj. šestega dne)

Adam ni dal imen vsem biološkim vrstam, ki danes živijo na Zemlji, kar bi bilo zares težavno – moral je imenovati le živali, ki jih je Bog pripeljal k Adamu. Živali, ki so dobile imena, so bile: živina, ptice na nebu in zveri oz. živali na polju [ang. beast of the field, v slovenski Bibliji SSP: živali na polju, op. prev.] (Geneza 2,20) – torej bitja, ki so bila pomembna za človekovo makro-okolje. Morska bitja in laznina niso bili vključeni. Poleg tega celo pri vseh imenovanih ne bi bilo treba imenovati vseh stotin bioloških vrst (ang. species) papig na primer, marveč morda le njihovo skupno ustvarjeno vrsto (ang. kind), ali nekaj različnih papig. Bog je Adamu dal možnost imenovanja živali v znak človekove suverenosti (Adam naj bi vladal, kakor piše v Genezi 1,28, in imenovanje je dejanje suverenosti). Poimenovanje je Adamu tudi poudarilo, da je nekaj oz. nekoga pogrešal: soprogo. Nato je bila ustvarjena Eva in Adam jo je nadvse cenil!

Treba se je zavedati, da je bil Adam ustvarjen popoln, vključno z govorom, in v svojem nepadlem stanju ni imel težav, da je določenemu naboru bitij dal imena v nekaj urah.[38]

4) Sonce do četrtega dne še ni bilo ustvarjeno, kako so torej prvi trije dnevi lahko bili običajni?

Stvarjenje svetlobe pred stvarjenjem sonca so zgodnji cerkveni očetje in kasnejši reformatorji upoštevali brez težav, danes pa nekateri to izpostavljajo, kakor da kreacionisti še nikoli niso pomislili na to. Na primer, leta 180 je Teofil iz Antiohije opazil, da je čaščenje sonca nesmiselno, saj je Bog ustvaril rastline pred soncem, in Bazilij je dejal enako.[39]

Najosnovnejša definicija dneva je ”čas, ki je potreben, da Zemlja naredi obrat okoli svoje osi”. Vse, kar potrebujemo za dan, je rotirajoča Zemlja. Da razmejimo dan z večerom in jutrom, potrebujemo usmerjeni vir svetlobe, tako da vrtenje Zemlje povzroči cikel dneva in noči, ki je opisan za vsak dan v Genezi 1. Biblija pravi, da je v kasnejšem delu prvega dne, po času teme (Geneza 1,1-2), ”Bog rekel: ‘Bodi svetloba!’ In nastala je svetloba” (Geneza 1,3). Torej imamo vir svetlobe in rotirajočo Zemljo in dnevi tečejo: ”In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan.”

Tisti, ki trdijo, da prvi dnevi niso bili toliko dolgi kakor običajni, morajo predpostaviti, da je Bog spremenil hitrost vrtenja Zemlje okoli osi, ko je ustvaril večjo luč (Geneza 1:14), kar je komaj verjetno. Biblija ne daje namiga, da so bili dnevi kakorkoli drugačni: enaka formula velja za 2. in 3. dan, kakor tudi za 4. in 5. dan (bil je večer in bilo je jutro, drugi/tretji/četrti/peti dan).

5) Sedmi dan se ni zaključil, torej bi prejšnji dnevi lahko bili dolga časovna obdobja

Nekateri trdijo, da sedmi dan (Geneza 2,2.3) še vedno poteka, ker ni bil ločen z ”večerom” in ”jutrom”, in je torej dolgo časovno obdobje, zaradi česar lahko tudi prejšnje  dneve imamo za dolga obdobja.

Ker ni bilo osmega dneva stvarjenja, ni bilo potrebe, da večer in jutro sedmi dan ločita od osmega. Poleg tega sta večer in jutro označevala začetek in konec dneva, in če torej njuna odsotnost pomeni, da se sedmi dan ni zaključil, potem se tudi ni začel.

Ta varljiv argument pogosto spremlja trditev, da Hebrejcem 4 pravi, da je sedmi dan stvarjenja dolgo časovno obdobje, torej bi to lahko bili tudi prejšnji dnevi. Argument se glasi: ”Sodeč po tem odlomku [Hebrejcem 4,4-11] se sedmi dan tedna stvarjenja nadaljuje preko stoletij … sedmi dan Geneze 1 in 2 predstavlja najmanj nekaj tisoč let in največ toliko, da ima še odprt konec (toda končen). Torej je videti razumno, če, upoštevajoč paralelizem poročila o stvarjenju v Genezi, sklepamo, da je prvih šest dni tudi lahko bilo šest dolgih časovnih obdobij.”[40]

Toda Hebrejcem 4 ne pravi, da sedmi dan stvarjenja še vedno traja; pravi, da Božji počitek še vedno traja. Če nekdo v ponedeljek reče, da je v soboto počival in še vedno počiva, to ne pomeni, da se je sobota nadaljevala do ponedeljka.

Nadalje, počitek je za tiste, ki so v Kristusu (glej vrstice 9-11), tiste, ki so v Božjem kraljestvu. Z drugimi besedami, gre za duhovni počitek. Če bi bil počitek, na katerega se namiguje, nadaljevanje sedmega dne tedna stvarjenja, potem bi bili vsi v tem počitku.

Ta argument se razbije tudi na skali Eksodusa 20,10-11, ki jo je zapisal sam Bog, kjer je Božji sedmi dan počitka podan kot osnova za zapoved o sobotnem počitku, kar jasno kaže, da je bil Božji dan počitka, sedmi dan, tak kakor prvih šest dni tedna stvarjenja. Čuden teden bi bil, če se sedmi dan sploh še ne bi končal.[41]

6) Geneza je poezija ali figurativna, je teološki argument (polemika) in torej ni zgodovina (tako pravi hipoteza ogrodja, ang. Framework Hypothesis)

To je osnova t. i. hipoteze ogrodja (ang. framework hypothesis), ki je verjetno najbolj priljubljeno stališče semenišč, ki pravijo, da sprejemajo avtoriteto Biblije, ne pa tudi šest običajnih dni stvarjenja.

Če je pravi pomen besedila [Geneze] le literarno ogrodje, je čudno, da Geneze nihče ni interpretiral na tak način vse do Arieja Noordtzija leta 1924. Dejansko ni tako čudno, kajti vodilna zagovornika ogrodja, Meredith Kline in Henri Blocher, sta priznala, da ju je v bizarno novo interpretacijo vodila obupna želja, da bi Biblijo prilagodila domnevnim ”dejstvom” znanosti, na katere ni pomislil noben učenjak Biblije vse do 20. stoletja.

Na primer, Kline je v svojem pomembnem članku o ogrodju priznal: ”Osrednji cilj tega članka je, da se zavrže dobesedna interpretacija ‘tedna’ stvarjenja iz Geneze, kakor jo predlagajo teoretiki mlade zemlje.”[42] Blocher pa je dejal: ”Ta hipoteza rešuje številne probleme, ki so pestili komentatorje, [in vključuje] konfrontacijo z znanstvenim pogledom na najbolj oddaljeno preteklost.” Nadalje priznava, da zavrača jasen nauk Biblije, ker ”zavračanje vseh teorij, ki so jih sprejeli znanstveniki, terja znatno drznost”. Očitno je, da hipoteza ogrodja ni izšla iz poskusa, da bi razumeli Genezo, marveč iz poskusa, da se nasprotuje stališču, ki so ga 2.000 let imeli učenjaki in laiki, namreč stališču, da Geneza beleži resnične dogodke v resničnem prostoru in času.[43]

6a) Ali so dnevi Geneze 1 resnična zgodovina?

Kot je bilo pokazano, je Geneza brez kakršnegakoli dvoma napisana kot zgodovinsko poročilo. Zagovorniki [hipoteze o ogrodju, op.prev.] trdijo, da ker je Geneza 2 urejena tematsko namesto kronološko (tako pravijo oni), to velja tudi za Genezo 1. Torej so dnevi ”figurativni”, ne pa pravi dnevi. Toda to je tako, kakor trditi, da zato, ker je Matejev evangelij urejen tematsko, Lukov evangelij ni urejen kronološko. In kot je že bilo poudarjeno v točki 2 [primerjava Geneze in drugih hebrejskih Pisem, op. prev.], je logično (in skladno s starodavno literarno prakso Bližnjega vzhoda), da je najprej podan zgodovinski pregled (Geneza 1), nato pa povzetek podrobnosti (Geneza 2) določenih dogodkov, ki so bili omenjeni. Geneza 2 nima oštevilčenega zaporedja dni, Geneza 1 pa ga ima, kako torej lahko poglavje 2 določa naš pogled na poglavje 1?

6b) Ali obstajajo trojice dni?

Eden domnevnih glavnih ”dokazov” za poetično zgradbo so predpostavljene trojice dni. Po tem nazoru je Mojzes uredil dneve v zelo stilizirano ogrodje, v katerem so dnevi 4 do 6 vzporedni dnevom 1 do 3. Kline predlaga, da se dnevi 1 do 3 nanašajo na kraljestvo, dnevi 4 do 6 pa na vladarje, kot kaže naslednja preglednica[44]:

Preglednica 1: Ideja ogrodja, ki ne zdrži podrobnega pregleda (glej besedilo)

dnevi kraljestva dnevi vladarjev
dan 1 svetloba in tema dan 4 sonce, luna, zvezde
dan 2 ločitev neba in morja dan 5 ribe in ptice
dan 3 ločitev kopnega in morja; rastline dan 6 živali in človek

Četudi bi bilo to res, to ne bi izključilo zgodovinskega zaporedja – Bog je zagotovo  zmožen ustvariti v določenem vrstnem redu, da nauči določene resnice. Poleg tega drugi teologi trdijo, da so ”literarna sredstva” bolj v domišljiji zagovornikov hipoteze kot pa v besedilu. Na primer, vzporednice teh dveh trojic dni so izrazito pretirane. Sistematični teolog dr. Wayne Grudem povzema: ”Prvič, predlagano ujemanje med dnevi stvarjenja ni niti približno tako natančno, kakor domnevajo njegovi zagovorniki. Sonce, luna in zvezde, ustvarjeni četrti dan kot ”luči na nebesnem oboku” (Gen. 1,14), niso postavljeni v noben prostor, ustvarjen prvega dne, marveč na ”nebesni obok”, ki je bil ustvarjen drugega dne. Dejansko je zveza v jeziku kar eksplicitna: ta ”obok” v prvem dnevu sploh ni omenjen, v drugem dnevu pa kar petkrat (Gen. 1,6-8), nato pa še trikrat v četrtem dnevu (Gen. 1:14-19). Seveda ima tudi 4. dan ujemanja s 1. dnem (v smislu dneva in noči, svetlobe in teme), toda če rečemo, da drugi trije dnevi kažejo, kako so se napolnile oblike prostora, ustvarjene v prvih treh dneh (ali da vladajo kraljestvom, kot pravi Kline), potem 4. dan pokriva 2. dan vsaj toliko, kakor prekriva 1. dan.

Poleg tega vzporednica med 2. in 5. dnevom ni eksaktna, ker na neki način priprava prostora za ribe in ptice iz 5. dneva ni bila izvedena 2. dan, marveč na 3. dan. Šele tretji dan je Bog zbral vode in jih imenoval ”morja” (Gen. 1,10), in peti dan je bilo ribam naročeno, naj ”napolnijo vode morij”(Gen. 1,22). Spet v vrsticah 26 in 28 so ribe imenovane ”ribe morij”, kar znova poudarja dejstvo, da je bila sfera, ki jo ribe naseljujejo, formirana tretjega dne. Torej je videti, da ribe, ustvarjene petega dne, mnogo bolj sodijo v prostor, ki je bil zanje pripravljen 3. dan, kakor pa v široko razpršene vode pod obokom na 2. dan. Vzpostavljanje vzporednice med 2. in 5. dnevom ima nadaljnje težave s tem, da 5. dan ni bilo ustvarjeno nič, kar bi naselilo ”vode nad obokom”, leteča bitja, ustvarjena tega dne (hebrejska beseda vključuje leteče žuželke, kakor tudi ptice) pa ne letajo le po nebu, ustvarjenem 2. dan, temveč živijo in se razmnožujejo tudi na ”zemlji” ali ”kopnem”, ustvarjenem 3. dan. (Zapazite Božje naročilo na 5. dan: ”In ptice naj se množijo na zemlji.” [Gen. 1,22])

Nazadnje, vzporednica med 3. in 6. dnevom ni točna, kajti 6. dan ni bilo ustvarjeno nič, kar bi napolnilo morja, ki so bila zbrana skupaj na 3. dan. Z vsemi temi točkami netočnih povezav in prekrivanj med prostori in rečmi, ustvarjenimi, da napolnijo te prostore, se izkaže, da je predpostavljeno literarno ”ogrodje” s pozornejšim branjem besedila čedalje manj prepričljivo, čeprav je na prvi pogled videti urejeno.” [45]

6c) Geneza 2,5 uči, da je bila uporabljena normalna Božja previdnost (ang. normal providence)

Naslednji glavni argument zagovornikov ogrodja temelji na Genezi 2,5.[46] Kline pravilno trdi, da je Bog ustvaril rastline, preden je Zemlja imela dež ali človeka, čeprav je govor o kultiviranih rastlinah, ne o vseh rastlinah.[47] Torej, tako se sprašuje Kline, kaj bi Bogu preprečilo, da jih ustvari v vsakem primeru, saj bi jih lahko vzdrževal na čudežen način? Odgovor je, po Klineju, da je Bog delal z običajno previdnostjo: ”Nesporna predpostavka Geneze 2,5 je očitno to, da je Božja previdnost v obdobju stvarjenja delovala s procesi, ki jih vsak bralec prepozna kot normalne v naravnem svetu svojega časa.”[48]

Zapazite, da Kline priznava, da se o tej domnevni predpostavki ne diskutira v besedilu. To pojasni, zakaj v tisoč letih tega ni videl noben ekseget. Nato je naredil drug osupljiv skok s trditvijo, da je med tednom stvarjenja delovala običajna Božja previdnost: ”Vgrajeno v Genezo 2,5 sl. je načelo, da je bil modus operandi Božje previdnosti med obdobjem stvarjenja enak kot običajna Božja previdnost današnjega časa.”[49]

Ampak to je obupavanje. Četudi bi delovala normalna previdnost, to ne bi pomenilo, da čudeži niso. Dejansko v Bibliji ni čudeža, ki ne bi deloval znotraj normalne Božje previdnosti. Michael Horton poudarja, da tisti, ki zavračajo, da Bog deluje v normalnem teku dogodkov, to delajo zaradi a priori filozofske predpostavke, ne pa zaradi česarkoli v besedilu.[50]

Čudež se pravilno razume kot dodatek, ne kot ”kršitev” Božje previdnosti. Ko je Jezus spremenil vodo v vino (Janez 2), so drugi vidiki ”previdnosti” še vedno delovali. Morda je Jezus ustvaril osupljivo raznolikost organskih spojin v vodi, da je naredil vino, toda težnost je še vedno držala tekočino v posodi, brbončice gostov so še vedno delovale, njihovo srce je še vedno črpalo kri itd.

Ironično je, da če predpostavimo evolucionistična časovna obdobja, ki naj bi jih Klinejevo mnenje podpiralo, potem Geneza 2,5 dejansko govori proti normalni previdnosti. V evolucijskem scenariju so med pojavom oceanov in prvimi kopenskimi rastlinami milijarde let. Zapazite, da vrstica pove razlog, zakaj ”še ni bilo nobenega poljskega grmičja na zemlji in trava še ni rastla na polju”, namreč ”GOSPOD Bog še ni pošiljal dežja na zemljo in ni še bilo človeka, da bi polje obdeloval”. Torej pred pojavom kopenskih rastlin ni bilo dežja. Upoštevajoč normalno previdnost v smislu izhlapevanja in padavin itd., kako bi lahko padavine izostale v vsem tem ogromnem obdobju? To bi bilo nadvse čudežno!

Če zaključimo, Kline napačno predpostavlja normalno previdnost kot Božji edini modus operandi za Genezo 2,5, to divje ekstrapolira na celotni teden stvarjenja in nadalje predpostavlja, da normalna previdnost izključuje čudeže. Ta napaka izvira iz tega, da se ne upošteva ozke osredotočenosti Geneze 2 na človeka v edenskem vrtu.

6d) Ali je Geneza zgolj teološki argument (polemika)?

Čeprav Geneza 1 vsekakor zavrača različne napačne ideje o Bogu, jih zavrača prav zaradi resničnosti dogodkov. Na primer, vključuje argument proti čaščenju sonca, ker je Bog dejansko ustvaril svetlobo (1. dan), preden je ustvaril sonce (4. dan). Sporna točka je odvisna od zgodovinskosti dogodkov.

Je Geneza 1 argument za soboto (ang. Sabbath)? Eksodus 20,10-11, ki jasno uči zapoved o soboti, navaja zgodovinske dogodke Geneze 1 kot temelj te zapovedi. Torej je Božje delo, zabeleženo v Genezi, predznamenje zapovedi. Zgodovina tvori temelj zapovedi.

Pisanje zagovornikov ogrodja označuje pomanjkanje jasnosti. Vzemite na primer izjavo Blocherja: ”To [ideja ogrodja] prepoznava običajne dni, a jih daje v kontekst ene velike figurativne celote.”[51] Toda, če se prebijemo skozi verbalno meglo, skušajo reči, da zanikajo, da so se ti dnevi zgodili v resnični prostorsko-časovni zgodovini.

Praktično edino, kar daje logično skladnost njihovim pogledom, je jasno nasprotovanje razumevanju Geneze s koledarskimi dnevi.

7) Božji dnevi niso naši dnevi?

Nekaj jih trdi, da so dnevi Geneze 1 ”Božji dnevi” in nam jih zato ni treba jemati dobesedno (tj. kot zgodovino). Ta ideja, ki na površini zveni pobožno, bi ob dosledni uporabi onemogočila razumevanje Biblije. Bog je navdihnil besede Biblije, da bi Adamovi potomci lahko razumeli, kar nam Bog želi sporočiti (o zveličanju itd.) To pomeni, da besede prenašajo Božje misli nam. Če imajo katerekoli besede pomene, ki jih razume le Bog, čemu jih potem sploh imamo v Bibliji? Morda pa sta ”umor” ali ”prešuštvo” Božji besedi, ki ne pomenita tega, kar z njima razumemo mi – to je očitno absurdna ideja.

Kakorkoli, Bog je večen in izven časa, kot je bilo že rečeno; kaj naj bi torej ”Božji dan” pomenil? Bog nima dni ali let (glej razpravo o 2. Petrovem 3,8).

8) Dnevi razodetja?

Naslednji poskus pobega od navadnega, namenjenega pomena Geneze 1 je trditev, da so bili omenjeni dnevi kar dnevi, med katerimi je Bog poročilo o stvarjenju razodel Mojzesu (ali komu drugemu). Toda besedilo nikjer ne daje nobenega namiga, da Bog razodeva reči te dni. Zagovorniki tega nazora skušajo trditi, da hebrejska beseda, prevedena kot ”naredil” (asah), lahko pomeni ”razodel” ali ”pokazal”. Hebrejščina jasno pravi, da je Bog ustvaril (hebrejsko: bara) ali naredil (asah) reči, ne pa, da jih je razodel. Asah ima širši pomen kot bara in pokriva ”narediti, izdelati, proizvesti, storiti” itd., ne pa ”pokazati” v smislu razodetja.[52] Kjer je asah prevedeno kot ”pokazati” – na primer ”pokaži dobroto” (Geneza 24,12), je to v smislu ”narediti” dobroto.

Spet, Eksodus 20,11 poudarja, da se je celotni proces stvarjenja zgodil v časovnem okviru ”običajnega” tedna.

@ Slika: Samo stvarjenje v šestih dneh, določenih z vrtenjem Zemlje, kot jih navajata Geneza 1 in Eksodus 20:11, omogoča smiselnost preostale Biblije, dopuščajoč smrt in trpljenje šele po Adamovem grehu; to podpira dobroto Boga (teodiceja), temelje evangelija (soteriologija) in nauke o novih nebesih in novi zemlji (eshatologija).

Drugi problemi interpretacij z dolgimi časovnimi obdobji

1.) Vrstni red dogodkov

Poizkusi, da bi časovni okvir Geneze 1 raztegnili tako, da bi dnevi pomenili ere Zemljine zgodovine, ne morejo zadostiti milijonom let – vrstni red stvarjenja je v nasprotju z vrstnim redom, ki ga zagovarja ta ista sekularna zgodovinska ”znanost”, h kateri se zatekajo (glej preglednico):

Preglednica 2: Nekaj nasprotij med vrstnim redom dogodkov biblijskega stvarjenja in evolucije oz. dolgih obdobij

Biblijsko poročilo o stvarjenju Evolucija oz. špekulacija o dolgih obdobjih
Zemlja pred soncem in zvezdami Zvezde in sonce pred Zemljo
Zemlja v začetku prekrita z vodo Zemlja v začetku staljena gmota
Najprej oceani, nato kopno Najprej kopno, nato oceani
Življenje najprej ustvarjeno na kopnem Življenje se je začelo v oceanih
Rastline ustvarjene pred soncem Rastline so se pojavile dolgo po soncu
Ribe in ptice ustvarjene skupaj Ribe so nastale veliko pred pticami
Kopenske živali ustvarjene kasneje kot  ptice Kopenske živali pred kiti
Ljudje in dinozavri živeli skupaj Dinozavri izumrli veliko pred pojavom človeka

2) Kaj je oprašilo rastline?

Rastline so bile ustvarjene na 3. dan, opraševalci pa šele 5. ali 6. dan. Kaj je oprašilo rastline, da je zagotovilo njihovo preživetje, če so bili ti dnevi ere, dolge stotine milijonov let ali več? Nekatere rastline imajo zapletene simbiotske odnose s svojimi opraševalci – na primer rastlina juka in njen opraševalec molj.

3) Adamova starost

Bog je Adama ustvaril na 6. dan. Adam je preživel 7. dan in umrl v starosti 930 let. (Geneza 5,5) Če bi bil vsak dan neka era, četudi dolga (samo) tisoč let, ali pa če sedmi dan še vedno teče, bi bila Adamova starost ob njegovi smrti nesmiselna.

Zaključek

Gre za vprašanje avtoritete: je avtoriteta zgodovinska ”znanost” ali Biblija? Za tiste, ki imajo Pisma (Božjo Besedo) za dokončno avtoriteto in jemljejo zgodovinske korenine evangelija resno, z resničnostjo Adama in padca v greh, ki je vplival na ustvarjeni red, je vera v šest ”navadnih” dni edina logično skladna pozicija.

Poizkusi, da bi Genezo ločili od resnične zgodovine vesolja, delajo krščanstvo za ”podstrešno” nepomembnost, pri čemer se vero smatra za malo več kakor virus razuma ali za vajo zidanja gradov v oblakih, podobno kakor je vera v vrtne vile. Pred več kakor stotimi leti je škotski teolog James Denney preroško dejal: ”Ločitev religioznega in znanstvenega nazadnje pomeni ločitev religioznega in resničnega; to pa pomeni, da religija umre med pravimi ljudmi.”

To se je v veliki meri zgodilo nekoč krščanskemu ”Zahodu” – po kapitulaciji kozmični, geološki in biološki evoluciji, utemeljeni na milijardah let, je izgubil svoja duhovna in moralna sidra. Različne reinterpretacije Geneze, ki so obravnavane v tem poglavju, prispevajo k tej kapitulaciji.

[1] Za temeljito ovržbo glejte Sarfati, J., 2011, Refuting Compromise (2nd ed.), Creation Book Publishers, Powder Springs, GA.

[2] To stališče promovirata Meredith Kline in Henri Blocher.

[3] To stališče podpirajo organizacije, kot so American Scientific Affiliation, Christians in Science (UK) in Institute for the Study of Christianity in an Age of Science and Technology (ISCAST, Avstralija), ki čudno vzporejajo stališče pokojnega ateista Stephena Jay Goulda glede NOMA (non-overlapping magisteria); creation.com/noma.

[4] Za več informacij si oglejte Sarfati, J., 2005. The Fall: a cosmic catastrophe – Hugh Ross’s blunders on plant death in the Bible, Journal of Creation 19(3):60-64; creation.com/plant_death; Smith, H., 2007. Cosmic and universal death from Adam’s Fall: An exegesis of Romans 8:19-23a, Journal of Creation 21(1):75-85; creation.com/romans8.

[5] Batten, D., Sarfati, J., 2006, 15 Reasons to Take Genesis as History, Creation Book Publishers, Powder Springs, GA, USA.

[6] Glej tudi Verderame, J., 1998, Theistic evolution: future shock? Creation 20(3):18 in Grigg, R., 2003, The future – some issues for ‘long-age’ Christians, Creation 25(4):50-51; creation.com/future.

[7] Glejte tudi Sarfati, J., 2006, Genesis: Bible authors believed it to be history, Creation 28(2):21-23; creation.com/gen-hist

[8] Huxley, T., 1897, Science and Hebrew Tradition Essays 1, str. 232.

[9] Pun, P. P. T., 1987, J. Amer. Scientific Affiliation 39:14.

[10] Berkhof, L., 1932, Introductory volume to Systematic Theology, Eerdmans, str. 96.

[11] Batten, D., 1994. Genesis means what it says: Basil (AD 329-379), Creation 16(4):23; creation.com/basil; po Basil, Hexaëmeron 2:8.

[12] Dokumenti so bili objavljeni po njegovi smrti v delu Genesis, Creation and Early Man, Platina, CA, 2000.

[13] Mortenson, T., 2002. Orthodoxy and Genesis: What the fathers really taught, Journal of Creation 16(3):48-53; creation.com/seraphim.

[14] Origen, Contra Celsum 1.19; Avguštin, De Civitate Dei 12(10); glejte Zuiddam, B., 2009. Augustine: young earth creationist; creation.com/augustine

[15] Dokumentirano v Sarfati, J., 2000. Calvin said, Genesis means what it says, Creation 22(4):44-45; creation.com/calvin.

[16] Bartz, P., 2005. Luther on evolution, Creation 6(3):18-21; creation.com/luther.

[17] Russell, J. B., 1991. Inventing the Flat Earth: Columbus & Modern Historians, Praeger, New York. Glejte njegov povzetek na www.asa3.org/ASA/topics/history/1997Russell.html.

[18] Mortenson, T., 2004. The Great Turning Point, Master Books, Green Forest, AR, na osnovi njegove disertacije na Coventry University; creation.com/turning_point.

[19] Za podrobno obravnavo celotne teme glejte poglavje 2 v knjigi Sarfati, J., 2011. Refuting Compromise, Creation Book Publishers, Powder Springs, GA, USA.

[20] Joüon, P., Muraoka, T., 1991. A Grammar of Biblical Hebrew: Part Three: Syntax, Pontifical Biblical Institute, Rome, str. 390.

[21] Glejte tudi statistično analizo hebrejskih glagolskih oblik, ki jo je naredil strokovnjak za hebrejščino Steven Boyd: The biblical Hebrew Creation account: New numbers tell the story, ICR Impact 377, 2004; www.icr.org/article/biblical-hebrew-creation-account-new-numbers-tell-/.

[22] Kaiser, W.C., Jr., The literary form of Genesis 1-11 v: Payne, J.B., 1970. New Perspectives on the Old Testament, Word Inc., Waco, TX, str. 59-60.

[23] Vrstice v Numeri 7 imajo bayôm, kjer je ‘a’ določni člen, ki pomeni ”na ta dan”, za razliko od beyôm, ki je brez tega člena.

[24] Sarfati, J., 2005. Hebrew scholar affirms that Genesis means what it says! Interview with Dr Ting Wang, Lecturer in Biblical Hebrew, Creation 27(4):48-51; creation.com/wang.

[25] Barr, J., Letter to David C. C. Watson, 23 April 1984.

[26] Boyd, S. W., 2004. The biblical Hebrew creation account: new numbers tell the story, Impact 377; www.icr.org/article/biblical-hebrew-creation-account-new-numbers-tell-/

[27] Steinmann, A., 2002. [echad] as an ordinal number and the meaning of Genesis 1:5, JETS 45(4):577-584; www.etsjets.org/files/JETS-PDFs/45/45-4/45-4-PP577-584_JETS.

[28] McCabe, R.V., 2000. A defense of literal days in the Creation Week, Detroit Baptist Seminary Journal 5:97-123; www.dbts.edu/journals/2000/mccabe.pdf.

[29] Sarfati, J., 2005; creation.com/wang.

[30] Koehler, K., Baumgartner, W. (Eds.), Richardson, M.E.J. (trans.), 2002. Hebrew – Aramaic Lexicon of the Old Testament.

[31] Dods, M., 1888, cit. po Kelly, D. F., 1997. Creation and Change, Christian Focus Publication, Fearn, UK, str. 112.

[32] Številke vzete iz Stambaugh, J., 1996. The days of creation: A semantic approach, Proc. Evangelical Society’s Far West Region Meeting, The Master’s Seminary, Sun Valley, CA.

[33] Grigg, R., 1998. Did Moses really write Genesis? Creation 20(4):43-46; creation.com/jedp.

[34] Holding, J. P., Does Genesis hold up under critic’s scrotiny? (response to critic of Grigg, 1998); creation.com/moses-critic.

[35] Gre za jezikovno figuro, imenovano merizem, pri katerem sta dve nasprotni stvari združeni v vseobsegajoč enoten koncept. V angleščini [in slovenščini, op. prev.] imamo ”odprto dan in noč”, kar pomeni ”odprto vseh 24 ur dneva”. Podobno je tudi ”blizu in daleč”, ”hribi in doline”, ”visoko in nizko”. ”Nebesa in zemlja” je bilo uporabljeno za celotnost stvarstva, ker hebrejščina ni imela besede za ”vesolje”. Glejte Leupold, H.C., 1942. Exposition of Genesis 1:41, Baker Book House, Michigan. Leupold navaja podobno uporabo v Jeremiji 10,16; Izaiji 44,24; Psalmu 103,19 in 119,91 ter Žalostinkah 11,5.

[36] Sarfati, J., 2009. 2 Peter 3:8 – ‘one day is like a thousand years’, Creation 31(4):16; creation.com/thousand

[37] Več v Batten, D., 1996. Genesis contradictions? Creation 18(4):44-45; creation.com/Genesis_contradictions.

[38] Grigg, R., 1996. Naming the animals: all in a day’s work for Adam, Creation 18(4):46-49; creation.com/animalnames.

[39] Theophilus, To Autolycus 2:15, Basil, Hexaëmeron 6:2.

[40] Ross, H., 1994. Creation and Time, Navpress, Colorado Springs, Colorado, str. 49.

[41] Anon, 1999. Is the seventh day an eternal day? Creation 21(3):44-45; creation.com/seventhday.

[42] Kline, M. G., 1996. Space and time in the Genesis cosmology, Perspectives on Science & Christian Faith 48(1):2-15.

[43] Za kritike hipoteze ogrodja glejte creation.com/framework.

[44] Kline, 1996.

[45] Grudem, W., 1994. Systematic Theology, Zondervan, Grand Rapids, MI, str. 302.

[46] Kline, M. G., 1958, Because it had not rained, Westminster Theological Journal 20:146-157.

[47] Kruger, M. J., 1997, An understanding of Genesis 2:5, Journal of Creation 11(1):106-110; creation.com/Gen2_5.

[48] Kline, 1958, str. 150.

[49] Kline, 1958, str. 151.

[50] Horton, M. S., 2002. Covenant and Eschatology: The Divine Drama, Westminster John Knox Press

[51] Blocher, H., 1984. In the Beginning, IVP, Downers Grove, US, str. 50.

[52] V standardnem Geseniusovem Lexiconu nič ne podpira razlage asah kot ”pokazati”. Glejte Taylor, C. V., 1997. Revelation or creation? creation.com/showdays.