KAJ PA TEORIJE VRZELI (ang. gap theories)?

Prevod 3. poglavja knjige Batten, D., Catchpoole, D., Sarfati, J., Wieland, C. 2014. The Creation Answers Book

  • Kaj je teorija ”uničenje – rekonstrukcija”?
  • Luciferjev potop?
  • Je ideja ”mehke vrzeli” boljša?

Kot je bilo pokazano v prejšnjem poglavju [o dobesednih šestih dneh stvarjenja, op. prev.], so biblijski učenjaki, ki so se zanašali na samo biblijsko besedilo, učili, da je Zemlja stara približno 6.000 let. Toda okoli preloma 19. stoletja je nebiblijska filozofija uniformitarizma[1] prodrla v geologijo[2] in raztegnila zgodovino na milijone let, na to pa so se teologi odzvali na različne načine.

Nigel Cameron[3] in Douglas Kelly[4] sta dokumentirala spremembe biblijskih komentarjev v tem obdobju. Pred vzponom uniformitarizma je bil jasen pogled na Genezo praktično soglasen. Cameron in Kelly sta pokazala, da so bili mnogi konservativni komentatorji prestrašeni s strani ”znanosti” in šele po vzponu te filozofije so iznašli načine, da so v Biblijo dodali milijone let. To, da konservativni biblijski učenjaki niso niti pomislili na dolga obdobja, dokler niso slednjih sprejeli geologi, je močan dokaz, da teh obdobij sploh ni v biblijskem besedilu.

Konservativni teologi so na ta način skušali ohraniti avtoriteto Biblije, toda s tem pristopom so efektivno postavili avtoriteto znanosti nad Biblijo – s čimer so biblijski in reformatorski nauk Sola Scriptura (tj. Samo Biblija) zamenjali s Scriptura sub scientia (tj. Biblija podrejena znanosti).

Liberalni teologi[5] za razliko od konservativnih niso videli potrebe po ohranitvi biblijske avtoritete, zato niso potrebovali konservativnih racionalizacij. Prav nasprotno, to da ”dejstva znanosti” spodbijajo Biblijo, je ustrezalo njihovemu namenu. Toda kompromisnim nazorom niso dali niti najmanjše kredibilnosti, ker so videli, da taki pogledi niso skladni s slovnico Pisem. Poleg tega so lahko poudarili, da so bili kompromisni nazori novosti, na katere niso pomislili pred vzponom ”znanosti” dolgih obdobij.

Značilen predstavnik takih liberalcev je bil Marcus Dods (1834-1909), škotski teolog in avtor, ki je postal profesor eksegeze Nove zaveze in nato predstojnik New Collega v Edinburghu. Zapisal je: ”Če na primer beseda ‘dan’ v teh poglavjih ne pomeni obdobja štiriindvajsetih ur, potem je interpretacija biblijskega besedila brezupna.”[6]

Tukajšnja obravnava kaže, da sorazmerno nedavna vzpona teorije dan-obdobje (ang. day-age theory) in hipoteze ogrodja (ang. Framework Hypothesis) ne izhajata iz trdne eksegeze (razlaganja Biblije), temveč sta reakciji na ”znanost”.

Teorije vrzeli

Zagovorniki teorij vrzeli sprejmejo, da je v tednu stvarjenja moralo biti šest običajno dolgih dni, toda sprejemajo tudi dolga časovna obdobja (ang. deep time), tja do milijard let. Namesto da bi raztegnili dni (kot pri teoriji dan-obdobje) ali zanikali, da je šlo za dni v zgodovini (hipoteza ogrodja), vstavljajo vrzel med domnevno začetno stvarjenje in šest dni. Klasična teorija vrzeli vstavlja vrzel med Genezo 1,1 in 1,2, in ta vključuje katastrofo velikega potopa. Po tem naj bi Bog ponovno ustvaril zemljo v šestih normalno dolgih dneh.

Po Westonu Fieldsu, avtorju definitivne knjige proti teorijam vrzeli, naslovljene Unformed and Unfilled, [7] lahko tradicionalno ali klasično teorijo vrzeli povzamemo takole: ”V zelo oddaljeni preteklosti, ni mogoče določiti, kdaj, je Bog ustvaril popolna nebesa in popolno zemljo. Satan je bil vladar zemlje, ki jo je naseljevala rasa ‘ljudi’ brez duš. Sčasoma se je Satan, ki je prebival na vrtu Edena, zgrajenem iz mineralov (Ezekiel 28), uprl in hotel postati enak Bogu (Izaija 14). Zaradi Satanovega padca je v vesolje stopil greh in na zemljo prinesel Božjo sodbo v obliki potopa (kar nakazuje voda v Genezi 1,2) in nato globalno ledeno dobo, ko sta bila svetloba in toplota sonca na neki način odstranjena. Vsi rastlinski, živalski in človeški fosili na zemlji do danes so posledica tega ‘Luciferjevega potopa’ in nimajo nobene genetske povezave z rastlinami, živalmi in fosili, ki živijo danes…”

Bolj pred kratkim se je pojavil nov tip teorije vrzeli, včasih imenovana ”mehka vrzel” (ang. ”soft gap”). Njeni zagovorniki so uvideli moč argumenta v Genezi 2, da je smrt posledica Adamovega greha. Zato ta teorija vrzeli nima uničenja ali rekonstrukcije, in ima zgolj dolga obdobja za zemljo ali vesolje ali oboje, vendar pa je celotni fosilni zapis smrti mlajši kakor padec v greh. Pomembno je, da teoretiki mehke vrzeli normalno postulirajo svojo vrzel med Genezo 1,2 in 1,3, torej drugače kakor zagovorniki vrzeli z uničenjem in rekonstrukcijo, ki jo postavljajo med vrstici 1 in 2. Toda če je tam res tako očitna vrzel, kot trdijo oboji, zakaj se ne strinjajo, kam jo postaviti?

Gorman Gray,[8] zagovornik mehke vrzeli, trdi: ”Zemlja je ležala v popolni temi … nedoločljivo dolgo pred prvim dnem, dokler ni Bog začel razčiščevati ovoja goste teme.”[9]

Po Grayu se teden stvarjenja začenja v vrstici 3, z Zemljinim prvim dnem formiranja in napolnjevanja predobstoječe materije.

Klasična teorija vrzeli

Ideja o vrzeli milijonov let med Genezo 1,1 in 1,2 je bila praktično neznana, dokler je ni začel promovirati Thomas Chalmers (1780-1847), ustanovitelj Svobodne cerkve Škotske (ang. Free Church of Scotland) in popularni pridigar. Kot zelo mlad pastor je leta 1804 (sedem let preden je postal evangeličan) svojo skupnost osupnil, ko jim je pripovedoval, da so milijoni let skladni z Biblijo. V odzivu na Cuvierjevo katastrofično teorijo leta 1813 je Chalmers začel oporekati nazoru dan-obdobje in v korist teoriji vrzeli, s čimer je prepričal mnoge kristjane.[10] Ideja vrzeli je bila za nekatere kristjane ”kanonizirana”, ko jo je C. I. Scofield vključil med opombe v Scofield Reference Bible leta 1909. Teorijo vrzeli je podrobno branil Arthur Custance v Without Form and Void,[11] in da bi Fields to ovrgel, je napisal Unformed and Unfilled.[12]

Toda mnogi teoretiki vrzeli priznavajo, da je njihova motivacija (kot je bila za Chalmersa), da bi v Bibliji našli prostor za vstavljanje milijonov let. Na primer, Scofield Reference Bible trdi z osupljivim sanjaštvom: ”Fosile odpravimo s primitivnim stvarjenjem, pa ni več konflikta med znanostjo in kozmogonijo Geneze.”

Problemi s klasično teorijo vrzeli

Klasična teorija vrzeli ali teorija uničenje-rekonstrukcija postulira katastrofo med Genezo 1,1 in 1,2 – to je ”uničenje” – čemur sledi ”rekonstrukcija” šestih dni stvarjenja. Bog je prvotno ustvaril popoln svet, toda nato je med to vrzeljo maziljeni kerub padel in postal Satan (kar pomeni ”nasprotnik”), in Bog je svetu sodil s katastrofalnim potopom, ki je oblikoval večino fosilov. Zagovorniki te vrzeli zato prevajajo Genezo 1,2 kot ”ko je zemlja postala brez oblike in prazna”. Za sledečih šest dni stvarjenja pravijo, da so bili vnovično stvarjenje tega padlega sveta. Toda to pade na več točkah, kot je pokazano v nadaljevanju:[13]

1) Čeprav teorija vrzeli izhaja iz želje, da bi zadostili milijonom let domnevnega geološkega časa, le najbolj naivni mislijo, da je to doseženo. Uniformitaristični geologi zavračajo idejo kakršnegakoli globalnega potopa, naj gre za Noetovega iz Biblije ali izmišljenega ”Luciferjevega” iz teorije vrzeli. Fosili naj bi se domnevno oblikovali v stotinah milijonov let, ne pa hitro, kakor v primeru katastrofalnega potopa (uničenja). Študentje iz krščanskih domov so šli na sekularne univerze in ugotovili, da ”teorija vrzeli” tako ali tako nima smisla s sekularno geologijo, zato so to teorijo jemali za to, kar je – slabo poučen poizkus, da bi Biblijo prilagodili sekularni znanosti. In ker so njihovi krščanski voditelji efektivno naredili ”znanost” za avtoriteto nad Biblijo, so mnogi izmed teh študentov naredili naslednji logični korak: ker ”znanost” pravi, da mrtvi ne vstajajo, device ne spočnejo, prešuštvo in homoseksualno vedenje sta naravna, potem …

2) Postulira padec Satana ter celotno smrt in trpljenje v svetu, ki ga je Bog razglasil za ”zelo dobrega” v Genezi 1,31 in tako spodbija nauk o odkupitvi in potrebi po Jezusovi smrti in vstajenju. Teorija vrzeli spodkopava temelje evangelija.

3) Nasprotuje sobotni zapovedi v Eksodusu 20,8-11, ki temelji na stvarjenju ”nebes, zemlje, morja in vsega v njih” v šestih običajnih dneh. V starozavezni hebrejščini besedi ”nebesa in zemlja” tvorita besedno figuro, imenovano merizem, v katerem sta združeni dve nasprotni stvari v en vseobsegajoč koncept.[14] Povsod v Bibliji (npr. Geneza 14,19,22; 2. Kraljev 19,15; Psalm 121,2) to pomeni celotnost stvarjenja, ne le Zemljo in njeno ozračje ali le naš sončni sistem. Uporabljeno je zato, ker hebrejščina nima besede za ”vesolje” in lahko tako najbolje reče ”vse”.[15]

4) ”Vav” (pogosto podan kot waw) je ime hebrejske črke, ki se uporablja kot veznik. Lahko pomeni ”in”, ”toda”, ”zdaj”, ”nato” in še nekaj drugih reči, odvisno od sobesedila. Nastopa v začetku Geneze 1,2 in je prevedena kot ”Zemlja pa [vav] je bila brez oblike in prazna.” [Tako se glasi v SSP; v angleški KJV Bibliji se ta vrstica glasi: ”And [vav] the earth was without form, and void;” v CHR pa piše: ”In zemlja je bila pusta in prazna;” op.prev.]. Zagovorniki teorije vrzeli v njeno podporo uporabljajo ta prevod [KJV, op.prev.]. Toda najbolj jasno razumevanje besedila ima vrstico 1 iz Geneze 1 za glavni stavčni člen subjekt-in-predikat, pri čemer vrstica 2 vsebuje tri ”posredne člene” (ang. ”circumstantial clauses”), v smislu, da opisujejo ali pojasnjujejo razmere v vrstici 1. Hebrejski jezikoslovec Gesenius je to imenoval ”vav explicativum” in ga primerjal z angleškim ”to wit” [možni prevodi v slovenščino: ”to je”, ”namreč”; ”kot sledi”; ”in to”, op.prev.]. Drugi jezikoslovci to imenujejo vezni vav ali ločilni vav ali pojasnjevalni vav.

Ločilni vav se v hebrejščini hitro prepozna, ker je sestavljen iz vav-a in neglagola. Vpeljuje vmesno izjavo, to je, opozarja bralca, da nadaljnje besedilo postavi v oklepaje, ker gre za opisno frazo o prejšnjem samostalniku. Ne kaže, da nekaj sledi v časovnem zaporedju, saj bi bilo to pokazano z drugačno hebrejsko strukturo, imenovano posledični vav, pri katerem vav-u sledi glagol. (Dejansko je posledični vav uporabljen na začetku vsakega dne stvarjenja, zares, na začetku vsakega stavka. V nekaterih primerih je uporabljen na sredini stavka – od Geneze 1,3 do 2,3 – kar je močan dokaz, da je to jasno zgodovinsko poročilo).

5) Slovnično je nemogoče prevesti glagol hayah kot ”je postala”, kadar je povezana z ločilnim vav-om. V preostali Stari zavezi je vav + samostalnik + qal perfect (tretja oseba) vedno prevedeno kot ”je bila” ali ”je prišla”, nikoli pa ”je postala”. Poleg tega omenjena oblika qal normalno ne pomeni ”je postala”, zlasti na začetku besedila, kjer običajno podaja sceno.[16]

6) Poleg tega je pravilni hebrejski idiom za ”postati” tak, da se obliko glagola biti (hebr. hayah) pripne predlogu (hebr. le). Brez tega predloga glagol ”biti” NE pomeni ”postati”. Ker v Genezi 1,2 ni predloga, ne more pomeniti ”je postala”. Teorija vrzeli vsiljuje nenaravno in slovnično pomanjkljivo razlago Geneze 1,1-2.

7) Teoretiki vrzeli trdijo, da hebrejska besedna zveza v Genezi 1,2, tohu va bohu, prevedena kot ”brez oblike in prazna”, kaže na uničenje zaradi obsodbe, ne pa na nekaj, kar je v procesu izgradnje. Toda tohu se v Bibliji pojavi nekajkrat, in sicer v moralno nevtralnem stanju, opisujoč nekaj nedokončanega in še ne organiziranega, toda ne nujno hudobnega. Strokovnjaki za hebrejščino in sama cerkev so Genezo 1,2 cela stoletja imeli za opis zemlje v njenem nedokončanem stanju, ne za sceno obsodbe zlega stanja, povzročenega s padcem angelov. Jasno in enostavno razumevanje tega, kar pravi Mojzes, je, da je prvega dne obstajala gmota, prekrita z vodo, brez kopnega, brez hribov (tohu = ”neoblikovan”), brez prebivalcev (bohu = ”nenapolnjen”). Vrstice, ki sledijo, enostavno opisujejo, kako je potekalo oblikovanje in polnjenje.

8) Zagovorniki teorije vrzeli preveč stavijo na razliko med besedama bara (ustvariti) in asah (narediti), ko trdijo, da se bara nanaša le na Božje ustvarjanje iz ničesar, asah pa na oblikovanje nečesa iz obstoječe snovi. To je eksegetska napaka, ki jo je evangeličanski strokovnjak za Novo zavezo, dr. Don Carson, imenoval ”neupravičeno pomensko ločevanje ali omejevanje”.[17]

Tako kot v angleščini [in slovenščini, op. prev.], obstaja znatno prekrivanje pomena med ”ustvariti” in ”narediti”. Včasih se asah uporablja za pomen ”ustvariti ex nihilo”, npr.: ”Ti GOSPOD, le ti edini, ti si naredil nebesa, nebes nebesa in vso njihovo vojsko, zemljo in vse, kar je na njej, morja in vse, kar je v njih. Ti si vsemu podaril življenje, in nebeška vojska se tebi priklanja” (Nehemija 9,6).

Omenjeni besedi sta v Stari zavezi pogosto uporabljeni izmenjaje, včasih celo v sinonimskem paralelizmu, npr.: ”… vsakega, ki ima ime po meni, ki sem ga sebi v slavo ustvaril [bara], upodobil [yatsar] in naredil [asah]” (Izaija 43:7). Glejte tudi Genezo 1,26-27.

9) Nekateri so skušali v potrditev teorije vrzeli uporabiti Jeremija 4,23, ker uporablja enako frazo, tohu va bohu, za opis posledic sodbe. Arthur Custance je to uporabil za trditev, da ”brez oblike in prazen” mora pomeniti ”opustošen zaradi obsodbe” – tako da uporaba teh besed v Genezi 1,2 mora pomeniti, da je Zemlja utrpela obsodbo. Toda to je napačno – v samih hebrejskih besedah tohu va bohu ni ničesar, kar bi nakazovalo ta pomen. Edini razlog za to, da naj bi pomenile opustošenje, je v sobesedilu, v katerem je besedna zveza uporabljena v Jeremiju 4. Same besede pomenijo enostavno ”neoblikovan in nenapolnjen”. Takšno stanje je lahko posledica tega, da nič drugega ni bilo ustvarjeno, ali pa, da so bile neke ustvarjene reči odstranjene. Kontekst Jeremija 4 je prerokba o babilonskem napadu Jeruzalema, ne stvarjenje. Dejansko je Jeremija 4,23 znano kot literarna aluzija na Genezo 1,2 – obsodba bo tako stroga, da bo končno stanje tako prazno, kot je bila zemlja, preden jo je Bog oblikoval in napolnil.

Morda bo v pomoč analogija. Ko odprete svoj urejevalnik besedil, je zaslon vašega besedila prazen. Toda če izbrišete celoten dokument, bi bil zaslon prav tako prazen. Torej ”prazen” pomeni ”brez besedila”. V nekaterih primerih besedila ni, ker niste ničesar napisali, v drugih pa, ker ste besedilo izbrisali. Da bi vedeli, za katero možnost gre, bi morali poznati kontekst, samo beseda ”prazen” ne bi zadoščala. Toda analiza, kakršnih se poslužujejo zagovorniki teorije vrzeli, bi morda zaključila:”Izraz ‘prazen’ se lahko nanaša na zaslon, kjer je bilo besedilo izbrisano, torej sama beseda ‘prazen’ pomeni dogodek izbrisa besedila, četudi ta ni omenjen.”

To je skladno z običajnim biblijskim načelom, po katerem je obsodba obratno od stvarjenja. Jeremija 4,23 deželo vrača nazaj v njeno neoblikovano stanje, neprimerno za prebivanje. Podobno je potop vrnil svet nazaj na njegovo stanje na drugi dan, preden je bilo kopno ločeno od vode.

Omenjeni argument teorije vrzeli krši tudi načelo Božjega progresivnega razodetja v Bibliji. Kasnejša besedila predpostavljajo predhodno razodetje zgodnejših besedil, ne obratno. Torej Jeremija 4,23 ne more biti uporabljeno za razlago Geneze 1,2 kot obsodbe – to bi bilo popolnoma od-zadaj-proti-začetku, ker aluzija deluje samo v eni smeri.

10) Teoretiki vrzeli se pogosto zanašajo na angleško besedo ”replenish”, ki nastopa v Genezi 1,28 v KJV Bibliji, saj ta beseda danes pomeni ”znova napolniti” [v SSP te ”težave” ni: ”Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita…” Gen. 1,28; op. prev.]. Toda izvirna hebrejska beseda pomeni ”napolniti”, ne ”ponovno napolniti”. Lingvist dr. Charles Taylor piše: ”Kot je bilo prevedeno leta 1611, je bilo to (”replenish”) zgolj vzporednica za ”napolniti” in predpona ”re-” ni pomenila ”znova”, pač pa ”popolnoma”.[18] Enaka hebrejska beseda mālē je uporabljena v Genezi 1,22 in je tam prevedena kot ”napolnite (morja)”, torej ni bilo potrebe, da bi jo drugače prevedli v vrstici 28.”

Problemi mehke vrzeli

Mehka vrzel se skuša izogniti problemom, povezanih s smrtjo in trpljenjem pred grehom, toda številne težave ostajajo. Daleč najpomembnejša je avtoriteta, kot je bilo že poudarjeno. Spletna reklama za knjigo Gormana Graya pravi: ”Svetloba iz oddaljenih galaksij, datiranje z izotopi in druge uganke rešene.” Svetloba oddaljenih zvezd in datiranje z izotopi domnevno ”dokazujeta” milijarde let in Gray trdi, da ima rešitev.

Spletna reklama tudi pravi: ”V tem kontroverznem, a poučnem delu, edinstvena sredstva razlage prisilijo problem na dvoboj.” Če naj sprejmemo avtorjeve trditve, potem bralci Geneze tisoče let niso imeli pojma o pravem pomenu besedila. Spregledali so ga celo veliki učenjaki Biblije, kot so bili Bazilij, Luter, Calvin, John Gill in Matthew Henry. Toda zdaj, končno, nas je gospod Gray razsvetlil s svojim edinstvenim razumevanjem, kaj Geneza v resnici pomeni. To je nadvse domišljava trditev in v resnici priznanje, da je zanj ”znanost” avtoriteta nad besedilom, prav kakor nad drugimi neuspelimi poizkusi usklajevanja.

1) Ali so se nebesna telesa zgolj pokazala četrti dan?

Eden izmed problemov z vsemi temi reinterpretacijami je, da Geneza 1 pravi, da je Bog naredil sonce, luno in zvezde na četrti dan v tednu stvarjenja (Gen. 1,14-19). Nekateri, vključno z Grayem, skušajo obiti ta jasni nauk s predlogom, da so se sonce, luna in zvezde četrtega dne zgolj pojavile (toda kdo je bil takrat tam, na zemlji, da bi jih videl?). Gray pravi: ”Četrti dan je Bog razjasnil polprozorno pokrivalo iz zastirajočih oblakov v prosojnost. … Četrti dan nima zveze s stvarjenjem sonca, lune in zvezd, temveč le začenja njihovo funkcijo označevalcev sezon z razjasnitvijo atmosfere do prosojnosti.” Da bi Gray to utemeljil, trdi, da hebrejska beseda asah, uporabljena za to, da Bog nekaj naredi, lahko pomeni skoraj karkoli, vključno z razkrivanjem nečesa.

Toda kopenske živali so bile narejene (asah, vrstica 25), kakor tudi nebo (vrstice 6 do 8), in teh besedil nihče ne razlaga, kot da so bili zgolj razkriti, ustvarjeni pa enkrat pred tem. Nadalje, hebrejščina ima besedo za ”pojaviti”, ra’ah, uporabljena je v Genezi 1,9, kjer je Bog rekel: ”Vode pod nebom naj se zberejo na en kraj in prikaže (ra’ah) naj se kopno” (izpod vode). Bog bi lahko navdihnil pisca Njegove Svete Besede, da uporabi to besedo v povezavi s soncem, luno in zvezdami, če je Bog povzročil, da so se zgolj pojavile (izza oblaka). Toda tega ni storil.

2) Ali se Eksodus 20,11 res tiče celotnega vesolja?

Gray predlaga nov prevod: ”Kajti šest dni je Bog delal na atmosferi, kopnem, morjih in vseh njihovih bitjih …” To utemeljuje s trditvijo, da je merizem ”nebes in zemlje” (kar pomeni vesolje) ”razbit” zaradi dodatka ”in morja”. Tako opravičuje, da se nebesa omeji le na atmosfero in da ima lahko milijarde let za druge dele vesolja (zvezde, galaksije itd.).

Toda merizem je vse prej kot ”razbit” – prav nasprotno, še bolj je poudarjen. Tudi v angleščini [in slovenščini, op. prev.] lahko rečemo: ”Delal je dan in noč, tudi med odmori za kavo”, ali pa ”Iskala je zgoraj in spodaj, celo v kuhinjskem koritu.”[19]

3) Mehka vrzel ustvarja nove lastne probleme

Mehka vrzel, podobno kakor starejša ideja vrzeli, ne rešuje ničesar. Geologi z uporabo vulkanskih vključkov določajo starost kamnin, ki vsebujejo fosile; z uporabo enakih tehnik datiranja določajo starost meteoritov, lune ali kamnin brez fosilov. Če torej kdo verjame v določeno starost kamnin zemlje, kakor predlaga mehka vrzel, potem jo logično mora sprejeti tudi pri starosti fosilov, ki so zakopani v teh kamninah. To pa fosile naredi stare milijone let, starejše od Adama in Eve, in zdaj imamo smrt in pokvarjenost pred padcem v greh – torej ravno to, čemur se je mehka vrzel skušala izogniti!

Poleg tega, če sprejmemo takšno določanje starosti, potem so sedimentne kamnine, ki jih je voda odložila po vsem svetu, nastajale v stotinah milijonov let, ne pa v letu Noetovega potopa. Torej izdatni dokazi za globalni potop izpuhtijo – to pa logično vodi v spokojen potop, kar je absurd, ali pa v to, da ni bilo potopa. Vse se razplete – gre za še en spolzek spust v nevero.[20]

Zaključek

Kompromisi glede prvega poglavja Geneze, kot so pojasnjeni tu in v poglavju o šestih dneh, povzročajo ogromno škodo cerkvi. Konec koncev, če ne moremo zaupati, da prvo poglavje Geneze pomeni to, kar tako jasno pravi, zakaj bi verjeli preostali Bibliji? In če prvi Adam v resnici ni prinesel fizične smrti v svet, ki je bil prej brez smrti, zakaj je Zadnji Adam moral fizično umreti? (Glejte 1. Korinčanom 15,21-22) Če moramo ”reinterpretirati” Genezo, da se ujema s posvetno znanostjo, zakaj ne bi tega storili še z drugimi čudeži in besedili, ki žalijo sekularno moralnost?

Teorije vrzeli so se pojavile kot odziv na očitno nasprotje med interpretacijami z dolgimi obdobji, ki so prevladovale v tedanji kulturi, in jasnimi implikacijami biblijskega besedila. Toda rešitve z ”vrzeljo” imajo ogromne tekstualne in znanstvene probleme, veliko večje kakor so tisti, za katere trdijo, da jih rešujejo.

Čeprav so njihovi iznajditelji morda imeli dobre namene, take ideje še vedno resno kompromitirajo avtoriteto Biblije, četudi nenamerno. Klasična teorija vrzeli je veliko krščanskega sveta ”uspavala na straži”, ponujajoč udobje napačnega prepričanja, da so za vernika znanstveni problemi uniformitaristične geologije rešeni. To je povzročilo, da je generacija študentov naletela na evolucionistično poučevanje nepripravljena in brez obrambe. Danes, ko je večji del javnosti izobražen na teh področjih, je videti, da teorija vrzeli v splošnem izumira kot interpretativni okvir (razen občasnega spogledovanja z novimi verzijami, kakršna je mehka vrzel). Teorija vrzeli je cerkev uspavala za več kakor sto let.

[1] Uniformitarizem: prepričanje, da že od samega začetka potekajo enaki procesi kakor danes, z enako hitrostjo kakor jo lahko opazujemo danes. Ta filozofija na primer zanika čudežno stvarjenje in katastrofo potopa, ničesar od obojega pa danes ni mogoče opazovati. Glejte 2. Petrovo 3,3-7.

[2] Mortenson, T., 2004. Philosophical naturalism and the age of the earth: are they related? The Master’s Seminary Journal (TMSJ) 15(1):71-92; creation.com/naturalism-church.

[3] Cameron, N. M. deS., 1983. Evolution and the Authority of the Bible, Paternoster, Exeter, Devon, UK.

[4] Kelly, D. F., 1997. Creation and Change: Genesis 1:1-2:4 in the light of changing scientific paradigms, Mentor (Christian Focus Publications), Ross-shire, UK.

[5] Tisti, ki imajo Biblijo za zgolj človeško iznajdbo, ne za Besedo Boga.

[6] Marcus Dods, 1907. The Book of Genesis, Armstrong, NY, str. 4.

[7] Fields, W. W., 1976. Unformed and Unfilled, Burgener Enterprises, Collinsville, IL. V poglavju 8 Fields spodbije tudi nazor dan-obdobje.

[8] Gray, G., 1997. The Age of the Universe: What Are the Biblical Limits? Morningstar Publications, Washougal, Washington.

[9] A biblical solution to starlight and other problems, www.hal-pc.org/~tom/GGray.html, 28.7.1997, obiskano 4.6.2014.

[10] Primerjajte geslo ”Chalmers, Thomas, D. D. (1780-1847)” v knjigi Stephen, L., Lee, S. (Eds), 1917. Dictionary of National Biography III:1358, Oxford University Press, in Francis C. Haber, 1959. The Age of the World: Moses to Darwin, John Hopkins Press, Baltimore, MD, str. 201-203.

[11] Custance, A. C., 1970. Without Form and Void, self-published, Brookville, Canada.

[12] Fields, 1976.

[13]Grigg, R., 1997. From the Beginning of Creation: Does Genesis have a Gap? Creation 19(2):35-38; creation.com/gap.

[14] Angleški primer [in slovenski, op. prev.] je ”odprto podnevi in ponoči”. To ne pomeni le podnevi in ponoči, ne pa tudi, ko se večeri, marveč ”podnevi in ponoči” pomeni celotni 24-urni cikel dneva in noči. Podobni primeri so še ”visoko in nizko”, ”blizu in daleč”, ”hribi in doline”.

[15] Glejte Leupold, H. C., 1942. Exposition of Genesis 1:41, Baker Book House, MI, ki navaja podobno uporabo  v Jeremiji 10:16, Izaiji 44:24, Psalmu 103:19 in 119:91 ter v Žalostinkah 11:5.

[16] den Exter Blokland, A. F., 1995. In Search of Text Syntax: Towards a Syntactic Text Segmentation Model for Biblical Hebrew, Applicatio, 14, VU University Press, Amsterdam, str. 52.

[17] Carson, D. A., 1996. Exegetical Fallacies – 2nd Ed., Baker Book House, Grand Rapids, MI, str. 55.

[18] Taylor, C., 1996. What does ”replenish the earth” mean? Creation 18(2):44-45; creation.com/replenish.

[19] Glejte tudi DeRemer, F., 2005. Young biosphere, old universe? A review of Gray, 1997, Journal of Creation 19(2):51-57; creation.com/Gray.

[20] Batten, D., 2004. ‘Soft’ gap sophistry, Creation 26(3):44-47; creation.com/softgap.