BOG VRZELI

Argument boga vrzeli trdi, da ni veljavno vpeljevati Boga za razlago znanstvenega pojava, ki ga trenutno ne moremo pojasniti z naturalističnimi vzroki. Verniki naturalizma to peljejo še korak dlje in argument boga vrzeli ponujajo proti sleherni vpletenosti Boga v naravi. Vendar pa je argument boga vrzeli dober le proti določenemu deističnemu pristopu k Bogu in naravi, ni pa dober, če Biblijo in znanost obravnavamo skupaj. 

KONCEPT BOGA VRZELI

Bog vrzeli je bog, za katerega se domneva, da povzroča reči, ki jih ne moremo pojasniti. Običajna uporaba izraza ne govori toliko o obravnavanem ”božanstvu”, temveč predvsem o zatekanju k temu božanstvu, da bi pojasnili, kar trenutno še ni pojasnjeno.[1] John Polkinghorne daje koristno definicijo tega običajnega pomena boga vrzeli:

”Vpeljevanje Boga za razlago, ko pri obravnavi vprašanj trenutne (pogosto znanstvene) nevednosti vse drugo odpove. (Npr.: ”Samo Bog lahko daje življenje neživi materiji”, itd.)”[2]

Klasični primer je primitivna družba, v kateri tako različne pojave, kot so dež, sončni vzhod in rakav tumor, pripisujejo neposrednemu dejanju boga (ali bogov), ki osebno zbira oblake, vsak dan dviga sonce (in ga spušča nazaj), in ljudi kaznuje s tem, da jim vsaja boleče tvore. Seveda vemo, da ni tako. Vemo, da je dež del hidrološkega kroga izhlapevanja, kondenzacije in padavin, kar je normalna posledica fizikalnih zakonov. Vemo, da se nam zdi, da sonce vzhaja in zahaja, ker smo na sferičnem planetu, ki se vrti. Vemo, da so tumorji posledica nenadzorovane delitve celic zaradi mutacij v DNK. Toda omenjena plemenska družba vsakega od teh pojavov ima za neposredno dejanje njihovega boga. Zares, nočejo slišati nobene druge razlage, ker bi se jim to zdelo nedostojno in nehvaležno do njihovega (v splošnem dobrohotnega) božanstva. Če bi slišali znanstveno razlago, bi omejevali aktivnost svojega boga; če bi se to nadaljevalo predolgo, bi njihov bog morda sčasoma izgubil vlogo dejavnega božanstva. Na ta način premišljevanje z bogom vrzeli ovira znanstveni proces.

ARGUMENT BOGA VRZELI

Argument boga vrzeli je uporaba koncepta boga vrzeli kot argument reductio ad absurdum (tj. redukcija do absurdnosti) proti Božjemu posredovanju v naravi. Ta uporaba je običajna v sodobnih razpravah glede religije, znanosti in inteligentnega načrtovanja. Recimo, da oseba K, ki je kristjan, verjame, da je DNK preveč zapletena, da bi nastala naturalistično, in zato verjame, da je bila neposredno načrtovana od Boga. Argument boga vrzeli je uporaba koncepta boga vrzeli, da se diskreditira vero osebe K. Ti, ki uporabljajo ta argument, poudarjajo:

1) Če konceptualno dovolimo, da Bog neposredno deluje v naravi, to spodkopava znanstvene napore (npr. ne boste raziskovali, kako bi se DNK lahko formirala naturalistično). To je ”znanstvena” ost argumenta.

Možno je nadaljevati:

2) Če konceptualno dovolimo, da Bog neposredno deluje v naravi, potem sledi, da bo to nazadnje metalo slabo luč na Boga, kajti na neki točki bo znanost verjetno našla naturalistično razlago obravnavanega pojava (npr. formiranje DNK), in takrat bo krščanski Bog videti diskreditiran kot plemensko božanstvo. To je ”teološka” ost argumenta.

BOG VRZELI V SODOBNIH RAZPRAVAH O NASTANKU

Argument boga vrzeli pogosto uporabljajo v modernih razpravah glede načrtovanja in evolucije, še posebej kot odziv na gibanje Intelligent Design (ID) (v prostem prevodu: gibanje inteligentnega načrtovanja).

Znanstvena ost argumenta je predstavljena z vsaj dvema glavnima poudarkoma.

Prvič, če postavimo možnost, da nekakšna nadnaravna moč posega v naravo, to spodkopava možnost induktivne znanstvene metode. To zamenjuje ”nepojasnljivo” s tem, kar je v resnici le trenutno še nepojasnjeno.[3] Robert Pennock je eden najglasnejših kritikov ID in leta 1996 je v članku razločno predstavil to standardno kritiko:

”Kontrolirano, ponovljivo eksperimentiranje … ne bi bilo možno brez metodološke predpostavke, da nadnaravne entitete ne posegajo in ne zanikajo zakonitih naravnih regularnosti.”[4]

Drugič, če postavimo možnost, da neke vrste nadnaravna moč posega v naravo, to odstranjuje motiv za znanstveno raziskovanje. Kot pravi Pennock:

”V znanosti bi dopuščanje zatekanja k nadnaravnim močem nalogo znanstvenika naredilo preveč enostavno, saj bi se posameznik vedno lahko skliceval na bogove za hitro teoretično pomoč. … Z diskvalifikacijo takih bližnjic ima Naturalistični princip to vrlino, da spodbuja globje raziskovanje.”[5]

Teološka ost argumenta pravi, da tedaj, ko ID dopušča, da neke vrste nadnaravna moč posega v naravo, dejansko meče slabo luč na religijo. Da se ”utemeljitev religioznega prepričanja poveže” z neko naravno značilnostjo, ki ”mora” biti načrtovana, ”predstavlja, da je vera le nekaj več kakor asylum ignorantiae, zatočišče nevednosti.”[6]

Pri poudarjanju tega argumenta običajno najbolj škrtajo teistični evolucionisti. Pravijo, da je za kristjana najbolj razumno privzeti tak pogled na naravo, ki ne terja nobenega zunanjega posega od Boga, kar Bogu pušča ”ustvarjalno” aktivnost v načrtovanju naturalističnega poteka evolucije.[7]

USODNA NAPAKA BOGA VRZELI

Kot odgovor na argument boga vrzeli je treba poudariti, da ga ni mogoče aplicirati na pristop k znanosti, ki temelji na biblijskih predpostavkah – tako z vidika nastanka kakor tudi normativne znanstvene metodologije. Argument boga vrzeli deluje le tam, kjer Biblija ni dokončna avtoriteta.

Deistična predpostavka

Kot je poudaril filozof Alvin Plantiga, argument boga vrzeli o teistu predpostavlja nekaj, proti čemur je naperjen. Domneva, da se k Bogu zateka kot neke vrste ”veliki hipotezi, da pojasni, česar sicer ni mogoče pojasniti, tj. naturalistično.”[8] Če znanost zdaj ne more pojasniti, potem se kot vzrok postulira Boga. Če znanost lahko pojasni, potem Bog ni bil vzrok. Če znanost zdaj ne more pojasniti in se sklicujemo na Boga, kasneje pa znanost odkrije razlago, potem ima teist očitno dve možnosti: (a) prizna znanstveno razlago in z Božjega ”seznama opravil” izbriše še eno opravilo, s čimer se Božja dejavnost pogojuje z nezmožnostjo znanosti, da nekaj pojasni naturalistično; ali (b) ne prizna nove znanosti, s čimer brani božansko delovanje na škodo znanosti. Obe alternativi predstavljata teista kot bolj ali manj neznanstvenega. Nobena ne prispeva k znanstvenemu procesu.

Pomembno je poudariti, da je kritiki boga vrzeli podvrženo vsako stališče do Boga in narave, v katerem se božansko delovanje na svetu določa samo na podlagi neuspeha znanstvene metode. Ta vidik ni biblijska perspektiva! Ta vidik je podoben deistični[9] naravni teologiji 19. stoletja in prejšnji, ki je Božje delovanje določala na osnovi premišljevanja, ločenega od Biblije. To je že predolgo zamolčano.

Biblijska realnost

Biblijski pogled na interakcijo med Bogom in naravo je nasproten kvazideističnemu pristopu, ki je podvržen kritiki boga vrzeli. Bog deluje, ker je v Bibliji rekel, da deluje.[10] Od tod sledi dvoje:

1) Božji poseg ni ‘pogojen’

Prvič, Božja dejavnost prvega vzroka ni odvisna od našega raziskovanja okoliščin za možne naturalistične/znanstvene razlage in nato sklicevanja na Božjo aktivnost, če se izkaže, da ni verjetne naturalistične razlage. Kaj takega bi pomenilo, da Božje delovanje podvržemo čudaški vrsti analize pogojenosti, pri kateri je Božje delovanje pogojeno s tem, ali človek za razlago potrebuje Boga ali ne. Nasprotno, Bog je lahko vzrok tudi takrat, ko obstaja naturalistična razlaga.

2) Čudeži niso normativni

Drugič, če svojo teorijo o Bogu in naravi temeljimo na Bibliji, potem čudeži niso normativni način Božje interakcije z naravo. Znanost deluje in to predpostavljamo na osnovi Biblije. Pod tradicionalnimi načeli hermenevtike in eksegeze Biblija potrjuje dejansko creatio ex nihilo, ki je očitno nadnaravno. (Gre za dogodek, ki ni imel naravnega vzroka, marveč nadnaravni vzrok. To se bolje kot dogodek, ki je kršitev naravnega zakona, opiše kot dogodek, ki ga naravni zakon ne more opisati.) Biblija predstavlja tudi znatno število kasnejših čudežnih dogodkov. Toda če upoštevamo širok spekter aktivnosti in velik razpon časa, ki ga pokriva biblijska zgodba, so čudeži dejansko relativno maloštevilni in časovno redki. Po samem stvarjenju je Bog ”počival” in prenehal svojo ustvarjalno dejavnost. Zdaj Bog ima normativni odnos do svojega stvarstva tako, da vzdržuje njegovo konsistenco. Biblija tudi uči, da je značaj Boga logičen, regularen in urejen, zato je predpostavka urejenega naravnega zakona upravičena. (Zares, zgodovinsko gledano je to razumevanje Božjega značaja omogočilo napredek znanosti in še zlasti znanstveno revolucijo.)

Ko ti točki polno upoštevamo, vidimo, da popolnoma izničita argument boga vrzeli. Če sledimo vrstnemu redu, s katerim smo predstavili argument boga vrzeli, lahko odgovorimo:

1a) Zaradi predpostavke o regularnosti narave je znanstvena metoda upravičena in ne pričakujemo drugačnih izidov eksperimentov, ker bi na primer Bog neposredno naredil nekaj kemikalijam.

1b) Gonilna sila znanstvenih odkritij se ohranja zaradi istega razloga – zares, še povečuje se – ker obstaja teološka spodbuda, da bi izvedeli več o normalnih sredstvih, ki jih Bog zdaj uporablja za vzdrževanje stvarstva.

2.) Dejstvo, da Bog deluje, ni odvisno od naše sposobnosti, da pojasnimo obravnavani dogodek. Biblijska religija ni zatočišče nevednosti, marveč poročilo  zgodovinskih dogodkov; dejstvo, da je videti, da za določen dogodek biblijske zgodovine obstaja alternativna razlaga, ne pomeni ali ne podpira predpostavke, da tega ni naredil Bog. Če obstaja neka druga, na videz izvedljiva razlaga, ki ne vključuje Božjega delovanja, ne domnevamo, da se Biblija moti, ko pravi, da je Bog nekaj naredil.

[1] Glejte npr. O’Collins, G. in Farrugia, E. G., A Concise Dictionary of Theology, Paulist Press, New York, str. 97, 2000

[2] Polkinghorne, J., The Faith of a Physicist, Princeton University Press, Princeton, NJ, str. 197, 1994

[3] Pennock, R. T., Tower of Babel, MIT Press, Cambridge, MA, str. 164-165, 1999; glej pregled od Steel, A., The tower with many flaws, J. Creation 14(2):41-46, 2000

[4] Pennock, R.T., Naturalism, evidence, and creationism: the case of Philip Johnson, v Pennock, R.T. (ured.), Intelligent Design Creationism and Its Critics, MIT Press, Cambridge, MA, str. 88-89, 2001. Izvorno objavljeno v Biology and Philosophy 11(4):543-549, 1996.

[5] Pennock, ref. 4, str. 89-90

[6] Skidelsky, E., The God-of-the-gaps, New Statesman, str. 49, 10 March 2003

[7] V splošnem glej Ruse, M., Can a Darwinian Be a Christian? Cambridge University Press, Cambridge, MA, 2001

[8] Plantiga, A., Methodological naturalism? Perspectives on Science and Christian Faith 49(3):148-149, 1997

[9] Splošna definicija deizma je vera v Boga stvarnika, ki je v začetku ustvaril vesolje in ga pognal v gibanje, kasneje pa se ni več vmešaval.

[10] Avtor tu gradi na temelju pristopa Alvina Plantige v članku ref. 8. Plantiga je pravilno dejal, da če kristjani zares imajo resnico, potem je edino smiselno, da začnemo s tem, kar vemo, da je resnično. Avtor predstavlja in osvetljuje to Avguštinsko pozicijo s poudarkom na teološki terminologiji in metodologiji.

Vir: Weinberger, L., 2008. Whose god? The theological response to the god-of-the-gaps. Journal of Creation 22(1):120-127; http://creation.com/whose-god-the-theological-response-to-the-god-of-the-gaps