EVOLUCIONISTI O BIBLIJI

Vir: http://creation.com/evolution-on-bible (pridobljeno 2. 9. 2015)

Avtor Marc Ambler pripoveduje:

Sedel je sam, približno v tretji vrsti, na sredini, pred njim ni bilo nikogar, tako da je bil točno pred mano, ko sem govoril cerkveni skupnosti. Iz njegovega obnašanja sem imel občutek, da se najverjetneje ne strinja z mano. Bil je velike postave in oblečen v obleko kaki barve, kar pa ni bilo tako nenavadno, saj je bila cerkev v ruralnem poljedelskem kraju v južnoafriški vzhodni provinci Cape.

Kar odleglo mi je, ko je v času vprašanj takoj vstal in vame uperil prst. ”Zakaj ne pustite, da nam evolucionisti povedo o Bibliji?” je zahteval. Prosil sem ga, da ponovi vprašanje. ”Zakaj ne pustite, da nam evolucionisti povedo, od kod smo dobili Biblijo?” Odgovoril sem, da vemo, od kod smo dobili Biblijo. Bog je uporabil približno 40 piscev v obdobju 1.500 let, da so zapisali to, kar je Bog hotel, da vemo, v 66 knjigah Biblije. Kdo so bili nekateri izmed teh piscev, vemo iz samih knjig, ali pa imamo predstavo o njihovem verjetnem avtorstvu na podlagi izročila, za nekatere pisce pa ne moremo biti prepričani.

Očitno ni bil zadovoljen s tem odgovorom in je še bolj bojevito zahteval, da dovolim evolucionistom, da nam povedo, od kod prihaja Biblija. Tedaj sem dojel, kaj skuša povedati. Bil sem kristjan, ki verjame v zgodovinsko poročilo o nedavnem šest-dnevnem stvarjenju, kakor ga jasno podaja Biblija, ljudem pa sem govoril o evoluciji. Zahteval je, da dopustim retorični quid pro quo [nekaj v zameno za nekaj, op. prev.]; da se evolucionistom dovoli, da nam povedo, kako smo dobili Biblijo. Začel sem mu govoriti, da so evolucionisti to že večkrat poizkusili, toda ni želel odgovora in se je mrmrajoč obrnil proti vratom, kljub mojemu vabilu, da se o tem pogovoriva kasneje.

V resnici so evolucionisti velikokrat in na različne načine skušali pojasniti Biblijo. Natančneje rečeno, isti svetovni nazor, ki je v zahodnem svetu porodil teorijo evolucije, je proizvedel tudi novo interpretacijo Biblije. Do 18. stoletja je Zahod vse bolj užival in cenil koristi znanstvenih dosežkov biblijskih, v stvarjenje verujočih znanstvenikov, kakršna sta bila Johannes Kepler in Isaac Newton, rojenih večinoma iz reformacije. Inovacije, izumi in opazovanje vesolja, v katerem živimo, so rastli eksponentno.

Sredi te znanstvene in intelektualne revolucije so antiteisti, kot Voltaire, Rousseau in Hume, opogumljeni z dosežki znanosti in precenjevanjem sebe, začeli zavračati vse oblike avtoritete, razen avtoritete ”znanosti”. Po vsem zahodnem svetu so filozofi in znanstveniki začeli uporabljati svoje lastne definicije znanosti na tako različnih področjih, kakršni sta ekonomija in antropologija. To intelektualno gibanje je postalo znano kot razsvetljenstvo. Vodilo je v številne ”izme”. Racionalizem je trdil, da zgolj razum določa resnico. Naturalizem je bil ”pravilo”, subjektivno aplicirano na definicijo znanosti, ki je izključevalo možnost nadnaravnega. Pozitivizem je trdil, da samo empirična znanost lahko da pravo spoznanje o svetu in vesolju, vključno z njunim nastankom.

Bodite pozorni na dve pomembni zablodi v teh idejah. Prvič, te izjave so protislovne po svojih lastnih definicijah. Skušajte si zamisliti, kako bi lahko uporabili znanstveno metodo, da bi določili, ali je pozitivizem resnica ali ne. Očitno ne more biti preverjen po svojih lastnih kriterijih. Veliko reči, ki so izšle iz razsvetljenstva, je bilo predvsem filozofskih in ne toliko znanstvenih. Metafizični anti-teizem je začel vse bolj narekovati znanost, ne obratno.

Druga slabost teh idej je spajanje operativne znanosti in znanosti o nastanku. Empirične metode eksperimenta, opazovanja in ponovitev se lahko uporabi za pojave v sedanjosti, ne more pa se jih neposredno uporabiti za preteklost, torej tudi ne za vprašanje nastanka. Nastanek nečesa (denimo življenja ali galaksije Rimska cesta) je edinstven dogodek, ki se ga ne da ponoviti ali opazovati. Ni si mogoče zamisliti eksperimenta, ki bi potrdil, kakšen je bil ta nastanek.

Če torej začetek nečesa ni bil opazovan s strani očividca, potem je ta začetek za znanstveno metodo opazovanja in eksperimentiranja[1] za vedno izgubljen. Prizadevanje, da bi razumeli nastanek, najbolje opisujemo kot historično znanost, toda mnogi še vedno ne vidijo, da ta vključuje veliko šibkejšo in bolj negotovo metodologijo, kakršna nastopa pri tem, kar večina razume kot znanost, to je mešanico eksperimentov in opazovanj, ki si zasluži javno odobravanje in je prinesla osupljive koristi za človeštvo.

Da poudarimo omejitve historične znanosti, si zamislite nekoga, ki skuša dati natančno poročilo o prvi svetovni vojni izključno na podlagi današnjih ostankov bunkerjev, bombnih kraterjev in rjavečih tankov, toda brez očividcev ali pisnih ali ustnih poročil ljudi, ki so to vojno doživeli. Tak trud bi bil praktično povsem jalov. Zaradi očitnih omejitev historične znanosti pri njeni uporabi na nedavnih dogodkih moramo biti še posebej previdni, ko nekdo daje izjave o nastanku življenja in vesolja izključno na podlagi opazovanj, izvedenih v sedanjosti (ali nedavni preteklosti).

Bogu nasprotna filozofija, zamaskirana v znanost, in zmešnjava se nadaljujeta do današnjega dne, mnogi pa niso sposobni razlikovati med empirično znanostjo ter filozofskim naturalizmom v temelju špekulacij o nastanku. Kljub številnim resnim slabostim so znanstveniki razsvetljenstva te filozofske ideje začeli uporabljati v razlagah sveta, v katerem živimo. Pri iskanju odgovorov na različnih področjih je bila v tem anti-Bog okolju avtoriteta Biblije zavrnjena a priori. Biblijski nauk o skupnih prednikih človeštva je nadomestil poligenizem (več izvorov), ideja, da je vsaka ”rasa” imela ločen izvor. Skupaj z naraščajočim sprejemanjem dolgih časovnih obdobij je to vodilo v ideje, kot so brezdušni preadamiti.

(http://creation.com/adams-brothers-race-science-and-genesis-before-darwin).

V geologiji sta Hutton in Lyell zavrnila popolnoma razumno biblijsko razlago za večino kamninskega in fosilnega zapisa, namreč Noetov potop, in vsilila svoje razlage. In seveda, izvor živih reči je bil vse bolj ločen od vsemogočnega, nadnaravnega Boga Stvarnika, zamenjan pa je bil z različnimi evolucijskimi teorijami, ki so vodile v to, ki je poteptala vse, sprožil pa jo je Charles Darwin v Izvoru vrst.

Mark Twain je dejal: ”Nekaj v zvezi z znanostjo je osupljivo. Daje nam tako izdatne pridelke domnev iz tako neznatnega vložka dejstev.”

V zelo ”religioznem” svetu tedanje dobe je bilo neizogibno, da je sama teologija postala podvržena enakim reinterpretacijam od tistih, ki jih je zaslepil scientizem tistega časa. Obilo je bilo teorij, ki so nastanku Biblije pripisovale povsem naravne, človeške vire. Večina te ”visoke kritike”[2] Biblije se je začela v Nemčiji, nekoč trdnjavi reformatorske misli in biblijske nezmotljivosti. David Friedrich Strauss je napisal Jezusovo življenje (1835), v katerem je skušal čudeže in nadnaravno ločiti od zgodovinskega Jezusa.[3] Temu so sledile številne druge publikacije o življenju Jezusa, s katerimi so avtorji premestili Evangelije na status mitov, ki so jih priklicali sledilci Kristusa. Mnoga izmed teh del so se sklicevala na starodavna besedila, ki so jih v vse večji meri odkrivali in prevajali arheologi, in ki so očitno vsebovala mitološka poročila preteklosti. To je bilo uporabljeno kot osnova za zavračanje Biblije, ki naj bi bila mit. Logična napačnost takšnega pristopa je očitna.

Podobna taktika se še danes uporablja za zavračanje biblijskega potopa na osnovi očitno mitoloških izročil globalnega potopa, ki jih imajo kulture po vsem svetu. Vsa ta poročila logično kažejo na resnični zgodovinski dogodek, spomin na katerega se je popačil s pripovedovanjem iz roda v rod. Biblijsko poročilo je na primer tako podrobno glede velikosti, zgradbe in stabilnosti Noetove barke, da predstavlja prepričljiv dokaz, da gre za pravo poročilo zgodovinskega dogodka. Bog je nadnaravno poskrbel, da imamo poročilo tega dogodka zapisano v očitno zgodovinskem pripovednem stilu. Druge legende in izročila, povezana s potopom, so popačenja resničnega dogodka, ki je opisan v Bibliji.

Straussovo nagnjenje k naturalizmu je jasno vidno iz njegovega odziva na tiskanje Darwinovega Izvora vrst:

”Darwin je pokazal to silo, ta proces narave; odprl je vrata, skozi katera bo prihodnja srečnejša rasa enkrat za vselej odvrgla čudeže. Zato ga bo vsak, ki ve, kaj čudeži implicirajo, častil kot enega največjih dobrotnikov človeštva.”[4]

Ti poskusi spodbijanja božanskosti Jezusa Kristusa in navdiha Božje Besede so se čedalje bolj osredotočali na knjigo Geneze, zlasti na njenih prvih enajst poglavij. Iz ”visoke kritike” so prišle številne naturalistične teorije o izvoru Biblije z impresivno zvenečimi imeni, vključno s t. i. dokumentarno hipotezo, znano tudi kot teorija JEDP. Ta, danes povsem diskreditirana mnenja o Bibliji, so vključevala iznajdbo fantomskih urednikov in njihove vloge, ki so jo domnevno odigrali pri pisanju Pentatevha.

Žal se ti vplivi še danes ohranjajo v določenih interpretacijah Geneze. Kristjani, ki so morda celo dobronamerni, a zavedeni v vero, da evolucionistične interpretacije nastanka vesolja z dolgimi časovnimi obdobji izhajajo iz empirične znanosti, skušajo na novo razložiti Biblijo, da bi vključili ta mnenja o dolgih obdobjih. Pri tem pačijo naravni, samoumevni jezik Geneze. Zaradi tega se spiritualizira ali odpravlja zelo očitno zgodovinsko pripoved prvih poglavij Pisem. Hipoteza ogrodja (ang. framework hypothesis), teistična evolucija in progresivno stvarjenje (ang. progressive creation) je nekaj primerov te reinterpretacije poročila o nastanku.

V nekem smislu je filozofski naturalizem, ki je bil osnova za dolgočasovne in evolucionistične razlage vesolja, pokvaril tudi interpretacijo Biblije. Ta ”slepa pega” je vidna v teologiji ljudi, kakršen je John H. Walton, profesor na Wheaton College in član odbora BioLogos, pri njegovi hipotezi ”kozmičnega templja”. To je ideja, da Geneza opisuje Božjo ”funkcijo” vesolja, ne stvarjenje vesolja. V blogu na spletni strani BioLogos je zapisal:

”Večina bralcev bo uvidela, da hipoteza ogrodja, ki v bistvu ima Genezo 1 za literarno/teološko konstrukcijo, o zadevah znanosti in Pisem pride do enakega zaključka kakor jaz: stara zemlja in prostor za evolucijo v teološko ustreznih mejah. Razlikujemo se v tem, kako pridemo do tega.”

Z drugimi besedami, njegov ”kozmični tempelj” je le spoštovanje trditev tistih, ki zavračajo Božje nadnaravno šestdnevno stvarjenje vesolja pred nekaj tisoč leti. Na ta način so na svet vpeljali milijone let smrti in trpljenja pred Adamom in torej pred grehom. To terja še večje teološko zvijanje pri poskusih odgovarjanja na najpogostejši ugovor ateistov proti krščanskemu verovanju, namreč ”Zakaj ljubeči vsemogočni Bog Biblije v svojem stvarstvu dopušča smrt, trpljenje in krutost?” Edini logično skladni krščanski odgovor na to vprašanje je možen samo ob sprejemanju jasnega pomena Geneze.

Torej evolucionistična verovanja močno vplivajo na to, kako včasih negotovi kristjani razlagajo Genezo. Slednji se ne podrejajo niti avtoriteti Biblije niti empirični znanosti, marveč se posredno podrejajo filozofski definiciji znanosti, aplicirani na vprašanje nastanka, to je naturalizmu ali materializmu, ki za nastanek vesolja terjata ogromne količine časa. Te razlage privedejo do iste reči: ”Ali je Bog res rekel?” Dvom o Božji Besedi je prvi posejal Satan v Edenskem vrtu, in sicer v misli naše prednice Eve. Ljudje, ki so vztrajno zahtevali naturalistično poročilo nastanka, so povzročili, da je mnogo ljudi dvomilo o Božji Besedi, prav tako kakor v uvodu omenjeni poslušalec predavanja.

[1] Opazovanje lahko nastopi po dogodku, na primer pri čem takem, kot je supernova.

[2] Izraz je skoval John Gottfried Eichorn; glejte creation.com/double-trouble.

[3] Butel, C., 2000. The history of the rise of materialism in Western society, Journal of Creation 14(3):16-23.

[4] Citirano v Taylor, I. T., 1996. In the Minds of Men, TFE Publishing, Minneapolis, str. 343. Poudarki dodani.