BIBLIJA = BOŽJA BESEDA

Prevod  1. poglavja knjige: Batten, D., Catchpoole, D., Sarfati, J., Wieland, C., 2014. The creation answers book

Sveto pismo se začenja z izjavo: ”V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.” (Geneza 1,1) Obstoj Boga je privzet in samoumeven. V Psalmu 14,1 je zapisano: ”Bedak pravi v svojem srcu: ‘Ni Boga.’ Ravnajo pokvarjeno, počenjajo ostudna dejanja, ni ga, ki bi delal dobro.”

Vidimo, da Biblija povezuje pokvarjene misli o Bogu – zlasti zanikanje Njegovega obstoja – s pokvarjeno moralo. Res je, da če ni Boga, če ni Stvarnika, ki določa pravila, potem smo brez sidra morale. Ko so Izraelci pozabili na svojega Stvarnika v času sodnikov, ko jih nihče ni vodil, da bi bili zvesti Bogu, ”… je vsak delal, kakor je bilo prav v njegovih očeh” (Sodniki 21,25) in vladal je kaos.

Vidimo, da se enako dogaja danes. Države, kjer so ljudje nekoč častili Boga in priznavali, da ”je bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj” (2. Korinčanom 5,19), so doživljale varnost in blaginjo. Te iste države se danes drobijo, saj so se ljudje obrnili proč od Boga. ”Pravičnost povzdiguje narod, greh je sramota ljudstvom.” (Pregovori 14,34)

Narodi se odvračajo od Boga in živijo, kakor da ne obstaja, in greh se bohoti – politična korupcija, laži, obrekovanja, javna prikazovanja razuzdanosti, nasilni zločini, splavi, kraje, prešuštva, jemanje drog, pijanstva, hazardiranje in vsakovrstni pohlep. Gospodarske težave sledijo povečevanju davkov, ko si vlade izposojajo denar, da bi plačale vse večjo policijo, zapore in sisteme socialne varnosti, da bi zakrpale težave.

Zapuščanje vere v Boga podpira široko sprejemanje evolucionističnega premišljevanja – da je vse naredilo sebe po naravnih procesih in da bog ni potreben. Ti ljudje sicer priznavajo, da obstaja neke vrste ”načrt” (ang. design), da pa načrtovalec ni potreben. Torej je načrtovana reč naredila sebe! Takšno premišljevanje, kjer so jasni dokazi za obstoj Boga odpravljeni, vodi v ateizem (vera v to, da ni boga) in posvetni humanizem (človek si svojo pot lahko začrta brez Boga). Takšno premišljevanje danes uspeva na univerzah in v vladah.

Nekaj izmed največjih hudobij so storili tisti, ki so sprejeli evolucionistični pristop k morali – Lenin, Hitler, Stalin, Mao Zedong, Pol Pot. Ateistični evolucionist Sir Arthur Keith je za Hitlerja dejal: ”Nemški firer … je bil evolucionist; zavestno se je trudil, da bi se praksa Nemčije skladala s teorijo evolucije.” [1]

Številni milijoni so zelo trpeli in izgubili življenje zaradi takega ateističnega načina premišljevanja. Ateizem ubija, ker brez Boga ni pravil – vse je možno! Ateisti so na čelu prizadevanj za legalizacijo splava, evtanazije, jemanja drog, prostitucije, pornografije in promiskuitete. Vse te reči povzročajo bedo, trpljenje in smrt. Ateizem je filozofija smrti.

Ateisti radi pokažejo na grozodejstva, ki so jih storili domnevni ”kristjani” – najraje pokažejo na križarske pohode in Severno Irsko.[2] Če bi bili ljudje, ki so storili ta grozodejstva, res kristjani, bi ravnali v nasprotju s svojim standardom morale (npr. ”Ne ubijaj.”, ”Ljubite svoje sovražnike.”). Toda Stalin, na primer, je ravnal v skladu s svojim standardom morale, ker kot ateist (po tem, ko je prebral Darwina) ni imel nobene objektivne osnove za sleherni standard morale. Keith je priznal, da je bil tudi Hitler v skladu s svojo evolucionistično filozofijo.

Krščanstvo pravi, ”Bog je ljubezen”, ”Ljubite drug drugega”, ”Ljubite svoje sovražnike”. Taka ljubezen je samopožrtvovalna. Zaradi tega so kristjani na čelu pomoči bolnim, skrbijo za sirote in osirotele, hranijo lačne, izobražujejo revne in nasprotujejo izkoriščanju, kakršno je delo otrok in suženjstvo.

Ateizem s svojim evolucionističnim načelom pravi, da je ”ljubezen” zgolj sebičnost pri povečevanju možnosti, da naši geni preživijo v naših potomcih ali naših bližnjih sorodnikih. Kje ”v boju za preživetje najsposobnejših” je osnova za usmiljenje? Hitlerjeva taborišča smrti so zrasla iz njegove želje, da bi ”arijska rasa” zmagala v bitki za ”ohranitev prednostnih ras v boju za preživetje” (kar je podnaslov Darwinove knjige O nastanku vrst).

Toda ateizem ni le uničujoč, je tudi logično napačen pri svojih koreninah, kajti, kot bomo videli, mora obstajati Stvarnik.

@ Slika: Nekaj družbenih statistik za Avstralijo, ki kažejo povezavo med upadanjem povezanosti otrok s cerkvijo in povečanjem socialnih problemov. Podobne trende kažejo tudi druge statistike, kot so ločitve, posilstva itd. Vpliv cerkve se je drastično zmanjšal z vpeljavo evolucije v šole v 1950-ih in 1960-ih. Statistike drugih ”krščanskih” držav kažejo podobne povezave.[3]

Biblijski dokazi za obstoj božanskega avtorja

Biblija razglaša, da Bog obstaja in je hkrati priča tega, saj le božanski navdih lahko pojasni obstoj te nadvse posebne knjige. Značilnosti, ki kažejo na božanskega avtorja, so naslednje:[4],[5],[6]

1) Osupljiva enotnost Biblije. Kljub temu da je Biblijo pisalo več kakor 40 avtorjev 19 različnih poklicev čez 1.600 let, gre za skladno razodetje od začetka do konca. Prva in zadnja knjiga Biblije, Geneza in Razodetje, se tako tesno ujemata, ko prva govori o izgubljenem raju, zadnja pa o novem raju, da to močno govori v korist tega, da sta nastali pod navdihom Boga (npr. primerjajte Genezo 1 do 3 in Razodetje 21 do 22).

2) Osupljiva ohranjenost Biblije. Navkljub političnim in verskim preganjanjem Biblija ostaja. Rimski cesar Dioklecijan je po izdaji odredbe z leta 303 mislil, da je uničil vse osovražene Biblije. Na pepelu požgane Biblije je postavil spomenik, da bi proslavil svojo zmago. Petindvajset let kasneje je novi cesar, Konstantin, naročil izdelavo 50 Biblij na račun vlade! V 18. stoletju je znani francoski nevernik Voltaire napovedal, da čez eno stoletje na svetu ne bo več nobene Biblije. Ironično je, da je 50 let po njegovi smrti Ženevska biblijska družba uporabila njegov stari tiskarski stroj in njegovo hišo, da je proizvedla kupe Biblij. Danes je Biblija dostopna v veliko več jezikih kakor katerakoli druga knjiga.

3) Zgodovinska točnost Biblije. Nelson Glueck, znani judovski arheolog, je govoril o tem, kar je imenoval ”skoraj neverjetno natančen zgodovinski spomin Biblije, še zlasti, ko ga utrjuje arheološko dejstvo.”[7] William F. Albright, široko priznan kot velik arheolog, je dejal: ”Čezmeren skepticizem, ki ga do Biblije izkazujejo pomembne zgodovinske šole 18. in 19. stoletja, in katerega določene faze se še vedno pojavljajo periodično, je čedalje močneje diskreditiran. Odkritje za odkritjem je potrdilo natančnost številnih podrobnosti in je prineslo povečano priznanje vrednosti Biblije kot zgodovinskega vira.”[8]

Sir William Ramsay, ki velja za enega največjih arheologov vseh časov, je bil izobražen v nemškem skepticizmu srednjega 19. stoletja in tako ni verjel, da so bili dokumenti Nove zaveze zgodovinsko zanesljivi. Toda arheološke raziskave so ga vodile do tega, da njegov skepticizem ni bil upravičen. Svoje stališče je izrazito spremenil. O Luku, piscu Evangelija po Luku in Dejanj apostolov, je Ramsay dejal: ”Luka je zgodovinar najvišjega ranga, … moral bi biti uvrščen med največje zgodovinarje.”[9]

V številnih specifičnih točkah arheologija potrjuje točnost Biblije.[10] Obstajajo številne specifičnosti, zaradi katerih so skeptiki dvomili o točnosti Biblije, običajno na podlagi tega, da ni bilo neodvisnih dokazov (gre za napako ”argumentiranja iz tišine”, ang. arguing from silence), nato pa se je izkazalo, da so nadaljnje arheološke najdbe odkrile dokaze za biblijsko poročilo.[11]

4) Znanstvena točnost Biblije. Nekaj primerov: Zemlja je okrogla (Izaija 40,22); Zemlja ”visi” v prostoru brez podpore (Job 26,7); zvezd je brez števila[12] (Geneza 15,5); hidrološki krog; morski tokovi;[13] bitja se razmnožujejo po svojih vrstah; [14] številni vpogledi v zdravje in higieno,[15] prehrano, fiziologijo (denimo pomembnost krvi,[16] npr. Levitik 17:11); prvi in drugi zakon termodinamike (npr. Izaija 51,6) in številne druge reči.[17]

5) Preroška točnost Biblije.  Biblija trdi, da je natančno napovedovanje dogodkov področje Boga. Bog je dejal: ”Prejšnje reči sem tedaj oznanil: iz mojih ust so izšle in dal sem jih slišati, takoj sem jih naredil in prišle so. Ker sem vedel, da si trmast, da je tvoj vrat železna kita in tvoje čelo bron, sem ti tedaj oznanil, preden je prišlo, sem ti dal slišati, da ne bi rekel: ‘Moj malik je to naredil, moja zrezljana in ulita podoba je to ukazala.’ ” (Izaija 48,3-5)

V drugih verskih knjigah boste zaman iskali vrstico z natančno prerokbo, Biblija pa vsebuje številne posebne prerokbe. McDowell6 dokumentira, da je že samo z Jezusom povezanih 61 prerokb. Mnoge med njimi, kot so kraj, čas in okoliščine Njegovega rojstva, izdaja, način smrti, pokop itd. so bile izven Njegove kontrole. McDowell temeljito dokumentira 12 podrobnih, specifičnih prerokb, ki se tičejo Tira, Sidona, Samarije, Gaze in Aškelona, Moaba in Amona, Petre in Edoma, Teb in Memfisa, Niniv, Babilona, Horazima – Betsajde – Kafarnauma, Jeruzalema in Palestine. Pokaže, da te prerokbe niso bile napisane po dogodkih, ki jih napovedujejo.

Verjetnost, da bi se vse te reči izpolnile po naključju, je efektivno enaka ničli. Le nekdo, ki to namenoma prezira (2 Petrov 3,5), lahko zanika te dokaze, da je Bog očitno moral navdihniti te prerokbe.

6) Biblijski civilizacijski vpliv. Sporočilo Biblije je kripijoče ”barbare” britanskih otokov dvignilo do dostojnosti. To je osnova angleškega prava, ameriške listine pravic in velikih demokracij, kakršne so Združeno kraljestvo, ZDA, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija.

Biblija je navdihnila najbolj plemenito literaturo – od Shakespeara, Miltona, Popa, Scotta, Coleridga in Kiplinga, če naštejemo le nekatere – in umetnost Leonarda da Vincija, Michelangela, Rafaela, Handla, Haydna, Mendelssohna in Brahmsa. Upad sprejemanja biblijskega svetovnega nazora na Zahodu je vzporeden upadu lepote umetnosti.[18]

Tudi danes sporočilo Biblije še vedno preobraža. Animistične plemenske skupine na Filipinih so rešene iz primeža strahu in nekdanji kanibali na Papui Novi Gvineji ter Fidžiju zdaj živijo v miru, vse zaradi evangelija.

7) Absolutna poštenost Biblije. Nekdo je dejal: ”Biblija ni knjiga, ki bi jo človek lahko napisal, če bi jo hotel, ali ki bi jo napisal, če bi jo lahko.” Biblija ne daje časti človeku, temveč Bogu. V Bibliji imajo ljudje značajske napake; prikazani so brez olepševanja. Po njihovi grešnosti in nezvestobi sijeta Božja svetost in zvestoba.

Opis neuspehov je podan celo za junake vere (Hebrejcem 11), vključno z Noetom (Geneza 9,20-24), Mojzesom (Numeri 20,7-12), Davidom (2. Samuelova 11), Elijo (1. Kraljev 19) in Petrom (Matej 26,74). Po drugi strani so pogosto opevani sovražniki Božjega ljudstva, na primer Artakserkses (Nehemija 2), Darij (Daniel 6) in Julij (Dejanja 27,1-3). To so jasni kazalci, da Biblija ni bila napisana iz človeške perspektive.

8) Biblijsko sporočilo spreminja življenja. V San Franciscu je nekdo izzval dr. Harryja Ironsida na razpravo o agnosticizmu[19] in krščanstvu. Dr. Ironside je privolil, a pod pogojem, da agnostik najprej priskrbi dokaze, da je agnosticizem dovolj koristen, da ga zagovarja. Dr. Ironside je izzval agnostika, da naj pripelje enega moža, ki je bil ”odpisan” (npr. pijanec, zločinec ali kaj podobnega), in eno žensko, ki je bila v primežu degradiranega življenja (npr. prostitutko), ter pokaže, da sta se ta človeka rešila bede z oklepanjem filozofije agnosticizma. Dr. Ironside se je odločil, da bo na razpravo pripeljal 100 moških in žensk, ki so bili rešeni po veri v evangelij, ki se mu agnostiki posmehujejo. Skeptik je odstopil od svojega izziva in debate z dr. Ironsidom ni bilo.

Sporočilo Biblije popravlja življenja, razbita zaradi greha, ki nas ločuje od našega svetega Stvarnika. V nasprotju s tem pa agnosticizem in ateizem, tako kakor vse filozofije proti Bogu, uničujeta.

9) Bog se razodeva v Jezusu Kristusu

Biblija pravi: ”Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove. On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči

nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja.” (Hebrejcem 1,1-3)

Kot rečeno, Jezus je izpolnil preko 60 prerokb iz Stare zaveze. Trdil je, da govori kot Bog. Storil je reči, ki jih lahko naredi le Bog, med drugim je obujal mrtve (Janez 11,17 do 12,17), pomiril vihar (Matej 8,23-27), odpuščal grehe (Marko 2,1-7), trdil, da pošilja preroke (Matej 23,34) in Svetega Duha (Luka 24,49), ter sprejemal čaščenje (Matej 14,33). Ni bil le prerok ali dober človek; bil je veliko več od tega in to je tudi povedal. Spreobrnjeni ateist C. S. Lewis je dejal, da obstajajo tri možnosti: Jezus je bil bodisi lažnivec, norec ali pa Gospod (Bog). Njegovo življenje in vstajenje od mrtvih je dokazalo, da je zares Gospod. Ni čudno, da so ga kmalu po Njegovi smrti avtorji Nove zaveze prepoznali kot Boga in Stvarnika (Janez 1,1-3, Kološanom 1,15-20).

Nihče ni oporekal, da je bil grob, v katerega so položili Jezusovo telo, tretji dan prazen. Toda vsi poizkusi, da bi to pojasnili brez Njegovega vstajenja, propadejo. Različni ljudje so se namenili dokazati, da se vstajenje ni zgodilo, pri tem pa so uporabili ustrezne zgodovinske in/ali legalne metode, toda nazadnje so sprejeli vero v Kristusa kot Gospoda. Eden izmed njih je bil odvetnik Frank Morison, svoje dokaze pa predstavlja v knjigi Who moved the stone? (Kdo je premaknil kamen?)[20]

Jezusov vpliv na svet tako na posameznike kakor tudi na družbo je še vedno temeljit. Biblija pravi: ”Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.” (2. Korinčanom 5,17). Mnogi so priče, da srečanje z vstalim Kristusom spreminja življenje. Johnu Newtonu, nekoč trgovcu s sužnji, je to postavilo življenje na glavo (napisal je hvalnico Amazing Grace). Spodbujal je Williama Wilberforca pri njegovem prizadevanju za ukinitev suženjstva.

Vera v Kristusa spreminja družbo: načelo svetosti človeškega življenja (vsi ustvarjeni po Božji podobi) je končalo barbarske prakse rimskih iger, izpostavljanja otrok, evtanazije bolnih, starih itd., prineslo je pismenost in izobrazbo običajnim ljudem, usmiljenje oz. dobrotljivost (usmiljeni Samarijan), civilno družbo (”Ljubite svoje sovražnike”), reprezentativno parlamentarno demokracijo z ravnotežjem moči (zaradi padlega stanja človeka), pravno zaščito (več prič, Devteronomij 19,15, 2. Korinčanom 13,1), čudovito umetnost in glasbo, višji položaj žensk, univerze, bolnišnice, sirotišnice in še veliko drugega. Sodobna znanost je izšla iz krščanskega premišljevanja.[21]

Drugi dokazi za biblijskega Boga Stvarnika

Univerzalna tendenca stvari, da se iztekajo in razpadajo, kaže, da je vesolje na začetku moralo biti ”navito”. Vesolje ni večno. To je povsem skladno s trditvijo ”V začetku je bog ustvaril nebo in zemljo.” (Geneza 1:1).

Spremembe, ki jih vidimo v živih rečeh, niso take, da bi nakazovale, da so se žive reči same pojavile preko kakršnegakoli naravnega, evolucijskega procesa. Evolucija od molekul do človeka potrebuje neki način za ustvarjanje novih kompleksnih genetskih programov ali informacij. Mutacije in naravna selekcija vodita v izgubo informacij.

Fosili ne kažejo evolucionistično pričakovanih prehodov od ene osnovne vrste organizmov k drugi. To je močan dokaz proti prepričanju, da so bitja naredila sama sebe v dolgih časovnih obdobjih.

Dokazi, da je vesolje sorazmerno ”mlado”, nasprotujejo prepričanju, da je vse naredilo samo sebe preko milijard let. Ker so ti dogodki tako neverjetni, naj bi materialistični stvari pomagala obilica časa.

Izročila stotin domorodnih ljudstev po vsem svetu – npr. zgodbe o globalnem potopu – so skladne z biblijskim poročilom zgodovine; lingvistični in biološki dokazi so skladni z biblijskim poročilom o sorodnosti vseh človeških ”ras”.

Eksplozija spoznanj o zapletenem delovanju celic in organov kaže, da take reči, kot je sistem za strjevanje krvi, ne morejo nastati kot niz naključnih sprememb. Navodila ali informacije za specificiranje kompleksne organizacije živih reči niso v samih molekulah (za razliko od kristala), marveč so naložena od zunaj. Vse to terja inteligentnega stvarnika, ki izrazito presega našo inteligenco.

[1] Keith, A., 1947. Evolution and Ethics, Putman, New York, str. 230

[2] Križarski pohodi so bili odgovor na islamsko  zatiranje. Glejte Spencer, R., 2005. The politically incorrect guide to Islam (and the Crusades), Regenery Publishing, washington, DC.

[3] Vir podatkov: Childhood church contact from Why don’t people go to church? National Church Life Survey (2002). Social stats from State of the Nation: a century of change, The Centre for Independent Studies, St Leonards, NSW (2001), www.cis.org.au.

[4] Osnovni koncept tega odstavka je iz Willmington, H.L., 1981, Willmington’s Guide to the Bible, Tyndale House Publishers, Wheaton, IL, str. 810 – 824.

[5] Geisler, N.L., Nix, W.E., 1986, A General Introduction to the Bible, Moody Press, Chicago.

[6] McDowell, J., 1972. Evidence that Demands a Verdict, vol. 1, Campus Crusade for Christ, San Bernardino, CA.

[7] Navedeno v Geisler in Nix, 1986, str. 68.

[8] Navedeno v  Geisler in Nix, 1986, str. 68

[9] Ramsay, W., 1953. Bearing of Recent Discoveries on the Trustworthiness of the New Testament, Baker Books, Grand Rapids, Michigan, str. 222.

[10] Glejte creation.com/archaeology. Za izčrpne informacije o Bibliji in arheologiji glejte Associates for Biblical Research, www.biblearchaeology.org.

[11] McDowell, 1972.

[12] Ljudje so nekoč verjeli, da je zvezde mogoče prešteti – vidnih je bilo okoli 1200 zvezd. Ptolemej (150 n. št.) je dogmatično trdil, da je zvezd točno 1056. Glejte Gitt, W., 1997. Counting the stars, Creation 19(2):10-13.

[13] Sarfati, J., 1997. The wonders of water, Creation 20(1):44-46; creation.com/water.

[14] Batten, D., 1996. Dogs breeding dogs? That’s not evolution, Creation 18(2):20-23; creation.com/dogs.

[15] Wise, D.A., 1995. Modern medicine? It’s not so modern! Creation 17(1):46-49; creation.com/modern-medicine.

[16] Hodge, A., Life is in the blood, Creation 33(3):12-15; creation.com/blood.

[17] Morris, H.M., 1984. The Biblical Basis of Modern Science, Baker Books House, Grand Rapids, MI.

[18] Schaeffer, F., 1968. Escape from Reason, Inter-Varsity Press, London.

[19] Agnosticizem je ena izmed oblik nevere, ki zanika resničnost Božje Besede s trditvijo, da ne moremo vedeti, ali Bog obstaja. V praksi je le malo drugačen od ateizma.

[20] Glejte tudi Kumar, S., Sarfati, J., 2012. Christianity for Skeptics, Creation book Publishers, pogl. 4.

[21] Sarfati, J., 2009. The Biblical roots of modern science; creation.com/roots.