POSLEDICE EVOLUCIONISTIČNIH PREPRIČANJ V NEDAVNI ZGODOVINI

Prevod iz Carter, R. (ured.), 2014. Evolution’s Achilles’ Heels, Creation Book Publisher

20. stoletje je bilo glasnik tragičnih litanij sadov evolucijskega nauka. Milijoni so umrli; njihova smrt je bila včasih racionalizirana v kontekstu ‘napredka’ preživelega genskega bazena, včasih pa kot moralna utemeljitev za odstranitev konkurence. Dejansko je bilo v imenu ateizma v 20. stoletju ubitih okoli 130 milijonov ljudi (brez stotin milijonov, ubitih s splavom), medtem ko je bilo ubitih ‘v imenu Kristusa’ v vsej zapisani zgodovini največ 17 milijonov.[1] Najbolj razvpit je bil holokavst v drugi svetovni vojni, toda grenki sadovi darvinizma so bili vidni že ob koncu 19. stoletja in so ključno vplivali na dogodke, ki so pripeljali do 1. svetovne vojne ter ideologije, ki je utemeljevala zgodnejše sramotne dogodke, na primer v Avstraliji in Namibiji. V vseh primerih so storilci teh strašnih zločinov ravnali skladno s svojimi prepričanji.

RAVNANJE Z DOMORODNIMI AVSTRALCI 

Samo nekaj desetletij po objavi Darwinovega Izvora vrst so avstralski domorodci občutili sunek vala evolucijskega prepričanja. Sledilo je temno obdobje avstralske zgodovine, ko so Aborigine pobijali, dele njihovih teles pa pošiljali v evropske muzeje, da bi jih dali na razstave kot domnevne dokaze za evolucijsko slepo ulico človeškega pokolenja – kot žive ‘manjkajoče člene’.[2] Mnogi so skušali Darwina distancirati od človeških posledic njegovih idej, toda Darwin sam je svoja prepričanja glede Aboriginov razkril, ko je zapisal:

Nekoč v prihodnosti, ne zelo oddaljeni, če jo merimo s stoletji, bodo civilizirane rase ljudi širom sveta skoraj zanesljivo iztrebile in nadomestile divjaške rase. … Ločnica med človekom in njegovimi najbližjimi zavezniki bo takrat širša, … namesto te, ki je zdaj med zamorci ali avstralskimi [Aborigini] ter gorilo.[3]

V novejšem času aboriginske skupnosti lobirajo pri avstralskih in britanskih vladah za repatriacijo ostankov njihovih prednikov, da jih lahko tradicionalno pokopljejo. Zanimivo je, da medijska poročila o teh pogajanjih molče, domnevno zaradi razlogov politične korektnosti, in ne povedo, zakaj so ti deli teles sploh končali v evropskih muzejih.

Februarja 2008 je tedanji avstralski premier Kevin Rudd izdal opravičilo Aboriginom za ‘ukradeno generacijo’. To so bili otroci z mešanim poreklom, običajno z evropejskim očetom in aboriginsko materjo, in so jih imeli za bolj človeške kot čistokrvne Aborigine. Zaradi tega so jih lahko izobrazili in civilizirali, medtem ko čistokrvnih domnevno niso mogli. Nek inšpektor oddelka za Aborigine v Zahodni Avstraliji je leta 1908 zapisal: ”Niti za trenutek ne bi okleval, če bi bilo treba mešanca ločiti od aboriginske matere, ne glede na to, kako divja bi bila njena trenutna žalost.”[4] Uporaba besede ”trenutna” je bila nedvomno odraz stališča, da je bila mati nekako manj kot povsem človeška in tako ni mogla izkusiti resnične žalosti. In vendar je Biblija jasna – vsi smo ‘ene krvi’ in potomci prvega moškega in prve ženske, Adama in Eve.

GENOCID LJUDSTVA HERERO 

Med poznimi 1880-imi so afriške države kolonizirali evropski narodi. Nemčija je priključila Namibijo, tedaj imenovano Jugozahodna Afrika. Nemški naseljenci so začeli zasedati deželo, pri čemer so brezobzirno poteptali njene prebivalce, ljudstvo Herero. Nemški kolonisti so bili prežeti z idejo, da pripadajo superiorni rasi in Herere so redno naslavljali kot ”paviane”; moške so običajno pretepli do smrti za majhne prestopke, ženske pa so naseljenci in vojaki imeli za spolne sužnje. Vladal je rasizem. Ni čudno, da je v začetku leta 1904 prišlo do upora. Nemška vlada je odposlala 14.000 vojakov pod poveljstvom generala Lotharja von Trothe, okrutnega moža, da zatre upor. Sledil je masaker in pleme Herero je od 80.000 pripadnikov padlo na ubogih 15.000 stradajočih beguncev.[5]

Darwinov Izvor vrst je bil v nemščino preveden leta 1875 in njegove ideje je zavzeto promoviral Ernst Haeckel (1834–1919), najslavnejši nemški darvinist tistega časa in razvpit ponarejevalec diagramov zarodkov, o čemer je že bilo govora. Haeckel je verjel, da bo evolucija ”pripeljala do popolne revolucije v svetovnem nazoru človeštva.”[6] Trdil je, da darvinizem potrebuje opustitev krščanske morale, in s tem, da so ljudstvo Herero imeli za podljudi, je bil oder pripravljen za utemeljitev prvega genocida v 20. stoletju.

EVGENIKA

V desetletjih po Darwinu in pred prvo svetovno vojno (1914–1918), so intelektualci sprejeli darvinizem in njegove etične implikacije kot dobrodošlo alternativo prevladujočemu krščanskemu prepričanju in etiki. Pred prihodom darvinizma je bila nedotakljivost človeškega življenja v evropskih zakonih in misli samoumevna. Na celini so številni nemški intelektualci začeli trditi, da imajo nekateri večjo pravico do življenja kot drugi, namreč tisti, ki se jih je smatralo kot vrednejše za družbo. Ta neenakost je bila večinoma osnovana na rasi (trdno utemeljeno na Darwinovih idejah), toda darvinisti so trdili, da so inferiorni posamezniki tudi znotraj rase. Zato ne sme biti presenečenje, da je bila prva družba za evgeniko na svetu ustanovljena v Nemčiji, promovirala pa je koncepte genetičnega očiščenja, za katere se je zavzemal Darwinov bratranec Francis Galton (1822–1911).

Toda nemškemu gibanju je mnogo zagona dalo navdušeno sprejetje evgenike s strani Američanov. Na primer, do leta 1913 je ena tretjina (od 1920-ih pa več kot polovica) držav ZDA imela zakone, ki so dopuščali prisilno sterilizacijo priprtih, ki so bili smatrani za ‘neprimerne’. Zaradi tega je bilo prisilno steriliziranih okoli 70.000 žrtev, med njimi zločinci, mentalno zaostali, zasvojeni z drogami, berači, slepi, gluhi, epileptiki, bolniki s tuberkulozo ali sifilisom. Preko 8.000 postopkov je bilo izvedenih v enem samem mestu, Lynchburgu v Virginiji, in osamljeni primeri so se nadaljevali še v 1970-ta.[7]

Čeprav izraz ‘evgenika’ danes ni politično sprejemljiv, enaki koncepti živijo še naprej pod različnimi krinkami, kot so ‘socialna biologija’, ‘človeška genetika’ in ‘populacijska znanost’. Praksa čiščenja rase se danes nadaljuje s splavi nepopolnih otrok in evtanazijo na smrt bolnih. Vse to podpira evolucionistična vera, da smo le kozmična naključja, ne pa ustvarjeni po podobi ljubečega Boga z namenom.

PRVA SVETOVNA VOJNA 

Vera v nemško superiornost je naciste vodila v iztrebljanje ‘neželenih’ posameznikov, med prvo svetovno vojno pa so nemški darvinisti uporabili enako idejo za utemeljitev vojne proti državam, ki so jih imeli za manj vredne. Nemški socialni darvinisti so bili očarani z vizijo ‘nadrase’, ki je bila po njihovem mnenju nordijska ali germanska rasa. Prepričani so bili, da je usoda nadrase, da vlada ali odstrani ‘inferiorne’ rase, in najbolj očiten način za dosego tega je bila vojna. Po njihovem so bile vse rase in države v bitki za preživetje, in tisti, ki se ne bojujejo, propadejo. Z drugimi besedami: ”Vojna je neizogibna in mir je zgolj premirje v stalni bitki za preživetje med rasami in skupinami.”[8] Na vojno se je gledalo tudi kot na sredstvo, da se družbo očisti šibkejših elementov, saj so močnejši bolj kot šibkejši nagnjeni k temu, da preživijo konflikt. To se ni dobro poklopilo s sodobnimi, mehaniziranimi oblikami bojevanja, zlasti po iznajdbi strojnice, toda ta misel se večini ni posvetila. Zaradi stališča, da je vojna instrument evolucije, so nemški voditelji vojno smatrali za zaželeno, četudi niso mogli biti prepričani v zmago.

Nekateri pravijo, da zato, ker Darwin ni neposredno apliciral načel socialnega darvinizma, ta izraz in povezava z evolucionistično mislijo ni veljavna. Toda sam Darwin je dejal, da je v živalskem kraljestvu ubijanje način, da evolucija napreduje:

Morda je težko, toda morali bi občudovati divje instinktivno sovraštvo čebelje matice, ki jo priganja, da takoj, ko se rodijo, uniči mlade kraljice, svoje hčere, ali pa pogine v bitki; kajti nedvomno je to v korist skupnosti; in materinska ljubezen in materinsko sovraštvo, čeprav je slednje k sreči nadvse redko, je vse enako neizprosnemu načelu naravne selekcije.[9]

Darwin je to načelo nerad apliciral na ljudi, bodisi zaradi preračunljivosti bodisi zaradi pomanjkanja prepričanja, tega ne moremo vedeti, toda nemški socialni darvinisti niso delili njegove nenaklonjenosti. Čeprav so prvo svetovno vojno povzročili tudi ostali dejavniki, je vsesplošna vera nemškega vodstva v socialni darvinizem in njegov protikrščanski etični sistem opravičila njihov militarizem in ga tolmačila kot moralno dobro.[10]

DRUGA SVETOVNA VOJNA: HITLER IN HOLOKAVST

Pred začetkom druge svetovne vojne so se ideje nemških socialnih darvinistov zelo razširile (ne samo v elitnih akademskih krogih, pač pa so se precedile tudi v popularni dunajski tisk med Hitlerjevimi predvojnimi dnevi). Po vzponu Hitlerja je nacistična propaganda te ideje še dodatno razširila. Eden izmed propagandnih filmov iz leta 1937 je prikazoval spačeno invalidno osebo in izjavljal:

V naravi vse šibke žive reči neizogibno propadejo. V nekaj zadnjih desetletjih je človeštvo strašno grešilo proti zakonu naravne selekcije. Ne samo, da smo vzdrževali te, ki so nevredni življenja, pač pa smo celo dopustili, da se to razmnožuje! Potomci teh bolnih ljudi izgledajo … kot tale oseba tukaj![11]

Vladavina Adolfa Hitlerja je povzročila umor šestih milijonov Judov in številnih kristjanov, črncev, Romov, duševno prizadetih in ostalih skupin, ki se jih je imelo za neprimerne za življenje. Evolucionistična ‘znanost’ evgenike mu je dala opravičilo za njegove ukaze. Nekateri so skušali trditi, da je bil Hitler kristjan, toda Churchillova ocena je bila, da je nacistična Nemčija ”sila, ki zaničuje krščansko etiko in ki ploska svoji usmeritvi z barbarskim poganstvom.”[12] Da je bil nacistični režim trdno podprt z evolucionistično dogmo, potrjuje evolucionist Sir Arthur Keith, ki je zapisal:

Nemški firer je, kot že ves čas vztrajam, evolucionist; zavestno je skušal ravnanje Nemčije podrediti teoriji evolucije.[13]

Pri raziskovanju ugotovitev vojnega sojenja nacistom je Leo Alexander zaključil:

Kakršnekoli razsežnosti so ti zločini nazadnje prevzeli, je vsem, ki so jih raziskovali, postalo jasno, da so začeli iz majhnih začetkov. Sprva je bil začetek le komaj opazen premik poudarka v osnovnem odnosu zdravnikov. Začelo se je s sprejetjem stališča, osnovanega v gibanju za evtanazijo, da obstaja nekaj takega, kot je življenje, ki ga ni vredno živeti. To stališče se je v svojih zgodnjih stopnjah osredotočalo le na hudo in kronično bolne. Postopoma se je sfera tistih, ki naj bi bili vključeni v to kategorijo, razširila do te mere, da je vključevala družbeno neproduktivne, ideološko nezaželene, rasno nezaželene in nazadnje vse Nenemce.[14]

Kako bi civilizirani ljudje lahko storili taka grozodejstva kot so uplinjanje nosečnic, streljanje otrok in zažiganje njihovih trupel ter buldožiranje kupov trupel v jame? Take stvari se lahko zgodijo le, ko absolutno zavračanje Boga in Njegove Besede dopusti prevlado ideologije smrti, ki svoje pripadnike prepriča, da je cilj upravičen. Koncept ‘življenja, ki ga ni vredno živeti’ je popolnoma neskladen z biblijskim razodetjem, da je človek ustvarjen po Božji podobi. Ko narod zavrne biblijskega Boga, je sad zares grenak.

STALIN

Morilski ruski diktator Stalin je izvod Darwinovega Izvora vrst dobil, ko je bil star 13 let. Nekega dne so se s prijatelji pogovarjali o tem, kako nepravično je, da so nekateri bogati, drugi pa revni. Stalin jih je osupnil z izjavo: ”Bog ni nepravičen, on v resnici ne obstaja. Zavedli so nas. Če bi Bog obstajal, bi svet naredil bolj pravičen. Posodil vam bom knjigo in boste videli.” Pokazal je izvod Darwinove knjige.[15]

Kot sovjetski voditelj v poznih 1930-ih si je Stalin utrdil absolutno oblast s političnimi gonjami, znanimi kot velika čistka ali veliki teror, s katerimi je izločil vse politične nasprotnike in vsakogar, za katerega je sumil, da bi lahko ogrozil njegov položaj. Ustreljenih je bilo približno milijon in pol ljudi. Še mnogo več jih je umrlo v kazenskih delovnih taboriščih v Sibiriji.

Kako in zakaj je Stalin postal eden največjih množičnih morilcev v zgodovini, za katerega je bilo videti, da mu je ubiti milijon ljudi tako kot pokositi trato? [16] Nedvomno velik del odgovora sega nazaj v čas, ko je kot 13-letnik bral Darwina. To mu je tlakovalo pot, da je odstranil sleherno omejitev, ki jo je morda imel glede pobijanja svojih nasprotnikov. Če človeško življenje nima nobene vrednosti samo po sebi, to zlahka vodi v neusmiljeno odstranitev ‘neprimernih’, celo če so ljudje označeni kot ‘neprimerni’ zaradi političnih vzrokov. Taka stališča niso v nasprotju z vero v evolucijo.

MAO ZEDONG

Mao Zedong je postal predsednik Komunistične partije Kitajske leta 1945 in ji je vladal do svoje smrti 1976. Za njegovo vladavino je bilo značilno brutalno zatiranje njegovih političnih nasprotnikov, tako znotraj partije, kakor tistih, ki so bili smatrani za desničarje. Zgrešena ekonomska politika ‘velikega skoka naprej’ in čistke ‘kulturne revolucije’ so vodile do smrti 40 do 70 milijonov ljudi, zaradi česar je bil Mao največji krivec genocida v vsej zgodovini. Maovi najljubši knjigi sta bili od evolucionistov Darwina in Huxleya. Ko je desetine milijonov umiralo zaradi prisilne lakote, je osebni zdravnik slišal, da je Mao dejal: ”Tako veliko ljudi imamo, da si lahko privoščimo, da jih nekaj izgubimo.”[17]

KAMBODŽA IN POL POT 

Leta 1998 je umrl kamboški Pol Pot, eden najhujših svetovnih množičnih morilcev. Od 1975 do 1979 je pod navdihom komunizma Stalinove Rusije in razvpite Maove Kitajske vodil Rdeče Kmere v krvoločnem genocidu proti lastnim ljudem. V teh strašnih letih je v tej majhni državi umrlo dva do štiri milijone ljudi (morda več kot 20 % prebivalstva), na osnovi kamboške verzije komunizma in vse opravičeno s teorijo evolucije. Popularen slogan Rdečih Kmerov je bil: ”Če te obdržimo, ne koristi, če te uničimo, ni izguba”, kar je skladno s strogo aplikacijo evolucionističnega ateizma.

TRAGEDIJA COLUMBINE

Leta 1999 je 15 ljudi umrlo v morilskem pohodu na šoli Columbine High School v Koloradu, ZDA. Mnogi so se naknadno spraševali, kaj sta najstniška morilca, Eric Harris in Dylan Klebold, mislila. Kmalu se je razkrilo, da je eden od morilcev nosil majico z napisom ”naravna selekcija” in da sta bila morilca fascinirana z verovanji nacistov, idejo nadrase ter darvinističnega boja za življenje.

Večina javnih šol v zahodnih narodih uči, da sta nasilje in smrt ‘naravna’ evolucijska mehanizma, ki sta skupaj z naključjem tekom milijonov let proizvedla človeka. Kakšen odgovor na take morilske pohode sploh lahko najdemo v takem nauku?

TRAGIČNE LEKCIJE S FINSKE 

Na Finskem je leta 2007 mladenič Pekka-Eric Auvinen v šoli ubil sedem učencev in glavnega učitelja, nato pa še sebe. Zaradi doma narejenih video prispevkov, ki jih je objavil na spletni strani YouTube in drugod, so detektivi hitro dobili vpogled v misli morilca. Auvinenove izjave[18] povsem jasno razkrivajo njegovo vero v evolucijo in da naš obstoj nima dokončnega namena:

  • ”Življenje je samo naključje … rezultat dolgotrajnega procesa evolucije in številnih [sic] nekaterih dejavnikov, vzrokov in učinkov.”
  • ”Religiozni ljudje, vaši bogovi so nič in obstaja [sic] samo v vaših glavah. Vaše suženjske morale mi pomeni [sic] nič.”
  • ”ČLOVEŠTVO JE PRECENJENO!”
  • ”Človeško življenje ni sveto. Ljudje so le vrsta med ostalimi živalmi in svet ne obstaja samo za ljudi. Smrt ni tragedija, v naravi se dogaja ves čas med vsemi vrstami. Niso vsa človeška življenja pomembna in vredna, da se jih ohrani. Včasih se počutim, kot da nihče ni zares vreden življenja.”
  • ”Čas je, da se NARAVNO SELEKCIJO & PREŽIVETJE NAJSPOSOBNEJŠIH vrne na pravo pot!”
  • ”Ne morem reči, da sem iste rase kot ta bedna, arogantna in sebična človeška rasa. Ne! Razvil sem se stopnico višje.”
  • ”Pripravljen sem se boriti in umreti za mojo stvar. Jaz, kot naravni selektor, bom izločil vse, ki se mi zdijo neprimerni, sramote človeške rase in polomije naravne selekcije.”

Vse zgornje Auvinenove izjave so izpeljane iz ideje, da je vse zgolj prišlo v obstoj samo po sebi – z drugimi besedami, da ni Boga – kar je evolucionistična doktrina, ki se jo poučuje v naših šolah in univerzah širom sveta. Kot kažejo streljanja na Finskem in v Columbine, svet žanje posledice. Toda če je evolucija resnična, bi kdo lahko trdil, da z njihovimi dejanji ni nič narobe, razen tega da so sebi izbrali neobstoj v procesu ubijanja ostalih.

Od otroštva so Harrisa, Klebolda in Auvinena učili, da je človek samo žival in da sta smrt ter nasilje naravni del življenja. Dejansko je z evolucionističnega vidika smrt dobra, kajti brez pritiska selekcije, kjer smrt odstranjuje šibke, se človek ne bi razvil. Na ta način v očeh tistih, ki so pripravljeni logično aplicirati darvinistične principe na realni svet, smrt in nasilje postaneta naravna evolucijska mehanizma, ki sta skupaj z naključnimi procesi tekom milijonov let proizvedla današnje oblike življenja – vključno s človekom. Seveda to ne pomeni, da bo vsak, ki privzame evolucionistični svetovni nazor, postal množični morilec, toda v svetovnem nazoru, ki ne vključuje dokončne avtoritete, so take posledice logično skladne. S poučevanjem evolucijske teorije v šolah in univerzah na ta način družba v bistvu daje učencu vse ‘programiranje’, ki ga potrebuje, da v svojih mislih ‘pomaga evoluciji’ z odstranitvijo nekaterih posameznikov iz genskega bazena.

Če povzamemo, sadovi ljudi, ki so zakoreninjeni globoko v ateistično evolucijo, so v današnji zahodni družbi še preveč vidni.

[1] Kennedy, J. in Newcombe, J., What if Jesus had never been born? Thomas Nelson, Nashville, TN, USA, 1994.

[2] Wieland, C., One Human Family, Creation Book Publishers, Powder Springs, GA, USA, str. 51–61, 2011.

[3] Darwin, C., The Descent of Man, 2nd ed., John Murray, London, str. 156, 1887.

[4] Monaghan, D., The body-snatchers, The Bulletin, 12 November 1991, str. 38.

[5] Ambler, M., Herero genocide, Creation 27(3):52–55, June 2005; creation.com/herero-genocide.

[6] Weikart, R., Darwinism and death: devaluing human life in Germany 1859–1920, J. History of Ideas 63(2):323–344, 2002.

[7] Grigg, R., Eugenics … death of the defenceless, Creation 28(1):18–22, December 2005;

creation.com/eugenics.

[8] Weikart, R., The origins of social Darwinism in Germany: 1859–1895, J. History of Ideas 54(3):469–489, 1993.

[9] Weikart, R., Darwinism and death: devaluing human life in Germany 1859–1920, J. History of Ideas 63(2):323–344, 2002. Glejte tudi Muehlenberg, B., Darwin and eugenics: Darwin was indeed a ‘Social Darwinist’, 18 March 2009; creation.com/darwin-and-eugenics.

[10] Cosner, L., Darwinism and World War I, Creation 32(2):15–17, 2010; creation.com/darwinism-and-world-war-one.

[11] Opfer der Vergangenheit, 1937; creation.com/weikart.

[12] Wieland, C., Clearing the name of Christ, 22 March 2008; creation.com/clearing-the-name-of-christ.

[13] Keith, Sir A., Evolution and Ethics, Putman, New York, str. 230, 1947.

[14] Alexander, L., Medical science under dictatorship, New England J. Med. 241(2):39–47, 1949.

[15] Montefiore, S., Young Stalin, Weidenfeld & Nicolson, London, str. 40, 2007.

[16] Wieland, C., Evolution and social evil, Creation 27(2):48, 2005; creation.com/evolution-and-social-evil.

[17] The great dying, The Sunday Mail, Brisbane, str. 59–60, 2 February 1997.

[18] Torma, S., Nine die in Finland after YouTube post, 7 November 2007; uk.reuters.com.