POROČILO O POTOPU NI PRAVLJICA ZA OTROKE

Biblijsko poročilo o potopu imajo mnogi za pravljico. Njihov ugovor se pogosto začenja z vprašanjem, odkod naj bi vsa ta voda prišla in kam je izginila. Vprašanje je seveda upravičeno, a nikakor ni brez smiselnega odgovora, kot je pokazano spodaj.

S potopom, kakršnega opisuje Biblija, lahko razložimo naslednje: tektoniko, magnetne variacije na oceanskem dnu, sedimente, nahajališča premoga in nafte, ledeno dobo, velike platoje, plasti slane vode in kristalov globoko pod površjem, geološke plasti in fosile (Brown, 2001). Teorija katastrofične tektonike oporeka uveljavljeni naturalistični teoriji, po kateri naj bi se tektonske plošče že milijone let premikale enakomerno in tako počasi kakor danes.

JE BIL POTOP LE LOKALNA POPLAVA?

Mnogi današnji kristjani mislijo, da je bil Noetov potop lokalna poplava, do katere je prišlo nekje v Mezopotamiji. Ta ideja ne izhaja iz Biblije, temveč iz vere, da so geološke plasti Zemlje stare milijone let. Toda trditev, da je bil Noetov potop le lokalna poplava, prinaša celo vrsto problemov:

  • Če je bil potop lokalna poplava, zakaj je moral Noe zgraditi barko? Lahko bi odkorakal na drugo stran gora in se rešil.
  • Če je bil potop lokalna poplava, zakaj je Bog poslal živali, da so se vkrcale na barko in se tako rešile? Po lokalni poplavi bi razmnoževanje lahko nadaljevali drugi predstavniki vrste, če bi na prizadetem območju živali poginile.
  • Če je bil potop lokalna poplava, zakaj je bila barka tako velika, da je lahko nosila predstavnike vseh ustvarjenih vrst? Če bi bilo treba rešiti le mezopotamske živali, bi bila barka lahko veliko manjša. (glej Sarfati, J., 1997. How did all the animals fit on Noah’s Ark? Creation 19(2):16-19.)
  • Če je bil potop lokalna poplava, zakaj so bile na barko poslane ptice? Lahko bi enostavno odletele na varno.
  • če je bil potop lokalna poplava, kako so lahko vode segale 15 komolcev (tj. 8 metrov) nad vrhove gora (Geneza 7,20)? Voda se razliva in ne more prekriti le lokalnih gora, ne da bi se prelila tudi preko grebenov.
  • Bodite pozorni, da Biblija govori o dviganju gora po potopu. Everest ima pri vrhu morske fosile. Torej gore pred potopom niso bile današnje gore. V oceanih je dovolj vode in če bi izravnali vse površinske značilnosti zemlje, bi voda prekrila zemljo do globine 2,7 km. To ni dovolj, da bi prekrilo gore, visoke kakor Everest, kaže pa, da so predpotopne gore lahko bile visoke nekaj kilometrov, pa so še vedno lahko bile potopljene.
  • Če je bil potop lokalna poplava, ni mogel prizadeti ljudi, ki niso živeli na tem območju, torej bi ti lahko ubežali Božji obsodbi greha. Če je bilo to res, kaj je mislil Jezus, ko je dejal, da bo končna sodba vseh ljudi taka kot sodba vseh ljudi v dneh Noeta (Matej 24:37-39)? Delna obsodba v Noetovih dneh bi pomenila delno obsodbo na koncu časa – ne prvo ne drugo ni skladno z Biblijo. Bodite pozorni, da nekateri ”progresivni kreacionisti” ne morejo sprejeti globalnega potopa zaradi svoje zavezanosti ideji, da so fosili stari milijone let, in zato promovirajo vero v ”univerzalni” potop. To je zavajajoče, kajti z njihovim ”univerzalnim” potopom ni mišljen potop, ki prekrije vso zemljo, temveč verjamejo, da je bil potop lokalen, a da so vsi ljudje izven Noetove barke umrli.
  • Lokalna poplava ne bi bila opisana v zgodbah starodavnih kultur po vsem svetu (obe Ameriki, Avstralija, Nova Gvineja, Japonska, Kitajska, Indija, Srednji vzhod, Evropa, Afrika).
  • Lokalna poplava ne bi povzročila značilnih fosilov in posebnih geoloških oblik ter tipov kamnin na različnih koncih sveta.
  • Če je bil potop lokalna poplava, je Bog večkrat prelomil obljubo, da nikdar več ne bo takega potopa.
  • Če je bil potop le lokalna poplava, zakaj je Jezus (tj. Stvarnik!) poudaril, da je opis iz Geneze pravilen?

Viri:

Batten, D., Catchpoole, D., Sarfati, J., Wieland, C. 2013. (online) The Creation Answers Book. Creation Ministries International, http://creation.com/the-creation-answers-book-index (Pridobljeno 29. 1. 2013)

Noah’s Flood covered the whole earth; http://creation.com/noahs-flood-covered-the-whole-earth (pridobljeno 7. 9. 2015)

POTOP – ODKOD VSA TA VODA IN KAM JE ŠLA?

Biblija poroča, da je voda prišla iz ”studencev velikih globin” in ”nebesnih zapornic” (1 Mz 7,11), po koncu potopa pa so se gore dvignile, doline pogreznile (Ps 104,8) in voda je odtekla na preoblikovano površje. Voda, ki je poplavljala v času potopa, je bila ves čas na Zemlji, in sicer na površju, pod površjem in v atmosferi. Vode potopa so današnji oceani in morja. Čedalje več dokazov govori v korist tega, da je še danes pod zemeljskim površjem ogromno vode, zaradi izrednega pritiska je shranjena tudi v mineralih (Bergeron, L. 1997. Deep waters, cit. po Batten in sod., 2013). ”Studenci velikih globin” in ”nebesne zapornice” zvenijo pravljično, vendar lahko pomenijo povsem realne ogromne oceanske in podzemne vire vode, ki so na začetku potopa bruhnili na površje, nato pa kondenzirali v atmosferi in povzročili dolgotrajno ekstremno globalno deževje. Alternativna razlaga je ideja, da ”nebesne zapornice” pomenijo sfero vode (ali ledu ali pare), ki naj bi pred potopom obkrožala Zemljo na veliki višini, vendar proti tej trditvi govori več argumentov: problem tlaka, vročine, absorbcije svetlobe, problem obstojnosti sfere in premalo vode v primeru tanke sfere (Brown, 2001).

Vir:

Batten, D., Catchpoole, D., Sarfati, J., Wieland, C. 2013. (online) The Creation Answers Book. Creation Ministries International, http://creation.com/the-creation-answers-book-index (Pridobljeno 29.1.2013)

Noetova barka, potop

KJE SO FOSILNI OSTANKI LJUDI, KI SO UMRLI MED POTOPOM?

Kaj se je zgodilo z ljudmi, ki niso bili na Noetovi barki? Zakaj v plasteh, ki so nastale s potopom, ni na tisoče človeških fosilov, recimo kar zraven fosilov dinozavrov?

Poročila o artefaktih in okostjih

Sicer obstaja nekaj trditev in poročil o človeških artefaktih v sedimentih potopa, toda to gradivo večinoma ni dovolj dobro podprto v znanstvenem smislu, ali pa gre za kako drugače dvomljive zadeve. Ne da bi se spuščali v podrobnosti (zanje glej Snelling, 1991) lahko trdimo, da ni definitivno nedvoumnih dokazov človeških ostankov v tistih kamninskih plasteh, ki jih lahko definitivno identificiramo kot sedimente potopa. To se sprva zdi čudno, toda v nadaljevanju predstavljeni argumenti pomagajo rešiti to uganko.

Značaj fosilnega zapisa

Večina se ne zaveda, da je v smislu števila fosilov kar 95 % fosilnega zapisa sestavljenega iz organizmov morskih plitvin, npr. koral in lupinarjev.[1] Izmed preostalih 5 % je 95 % alg in rastlinskih oz. drevesnih fosilov, vključno z vegetacijo, ki tvori premog, in vsi drugi fosili nevretenčarjev, vključno z žuželkami. Torej vretenčarji (ribe, dvoživke, plazilci, ptice in sesalci) skupaj predstavljajo zelo malo fosilnega zapisa – zgolj 5 % od 5 %, kar je 0,25 % vsega fosilnega zapisa. Od teh 0,25 % pa je le 1 % (torej skupno 0,0025 %) takih, ki sestojijo iz več kot ene kosti! Poleg tega so te posamezne kosti pogosto napačno interpretirane! Na primer: ”za pet milijonov let star košček kosti, za katerega se je mislilo, da je ključnica bitja, podobnega človeku, se je izkazalo, da je dejansko del delfinovega rebra…”[2]

Kjerkoli so najdeni fosili vretenčarjev, obstaja splošna tendenca, da so kopenske živali v višjih plasteh kakor morski organizmi. Evolucionisti to pojasnjujejo z razvojem iz morskih nevretenčarjev preko rib in dvoživk do kopenskih vretenčarjev. Toda ta opazovanja lahko bolj razumno pojasnimo z vrstnim redom pokopa bitij med potopom. Temu primerno ni pričakovati, da bi našli človeške ostanke v plasteh zgodnjega potopa, ki vsebujejo le organizme morskih plitvin. Fosilni zapis je skladen s to napovedjo.

Poleg tega je večina maloštevilnih fosilov sesalcev v t. i. terciarni plasti, ki jo večina kreacionističnih geologov danes ima za popotopno plast. Če to drži, potem v resnici ni veliko fosilov sesalcev v sedimentih poznega potopa (nekaj fosilov sesalcev je v t. i. mezozojskih kamninah). Torej v sedimentih potopa ni človeških fosilov, hkrati pa je tudi sorazmerno malo fosilov drugih sesalcev.

Zaradi že omenjene težave fragmentiranosti fosilov (tj. najdena je le posamezna kost) ne moremo zanesljivo vedeti, ali niso morda nekateri izmed že najdenih fragmentov v sedimentih potopa v resnici ostanki ljudi, čeprav so jih evolucionisti označili za kaj drugega. Nenazadnje evolucionisti zaradi svoje vere v evolucijo od molekul do človeka ne pričakujejo človeških ostankov v nižjih (tj. starejših) plasteh.

Mobilnost

Upoštevati je treba, da so ljudje in kopenske živali veliko bolj mobilni kot npr. korale in lupinarji. Ko so vode potopa naraščale, so se ljudje in kopenske živali skušali umakniti iz nižin v višje ležeče predele, zato so bili pokopani kasneje, ko so vode prekrile vse kopno.

Uničenje okostij

Lahko domnevamo, da je vodovje potopa uničilo precej človeških trupel. Turbulenca vode je že pri lokalni poplavi lahko uničujoča, zlasti če deroči tok pograbi pesek, blato in skale. V razmerah potopa so bila človeška trupla uničena zaradi udarcev in abrazije.

Tudi če so bila človeška trupla pokopana v sedimentih potopa, so lahko razpadla kasneje, tj. po odlaganju. Na primer, če voda, ki pronica skozi sedimente, kakršen je peščenjak, vsebuje dovolj kisika, lahko oksidira organske molekule pokopanih trupel in jih tako razgradi. Podobno velja za kemijsko aktivno podtalnico.

Mnogi sedimenti potopa so bili podvrženi kemijskim in mineraloškim spremembam zaradi temperatur in tlakov pri pokopu ter zaradi prisotnosti vode. Ta proces, tehnično imenovan metamorfizem, sčasoma uniči številne fosile v izvirnih sedimentih, bodisi fosile lupinarjev, koral ali sesalcev, zlasti z naraščanjem globine pokopa ter večanjem temperature in tlaka.

Pokopana človeška trupla bi lahko uničil tudi vdor staljene (vulkanske) kamnine. Ko se vroča staljena kamnina dviga skozi sedimente, jih speče, kemijske in mineraloške spremembe pa zabrišejo sledi za tamkajšnjimi fosili.

Geografska porazdelitev in velikost pred-potopne človeške populacije

Iz analize prvih šestih poglavij Geneze lahko razberemo, da predpotopno morje ni bilo del večinskega človeškega habitata. Beseda ”morje” se pojavi le dvakrat v prvih devetih poglavjih. Razumno je predpostaviti, da je bila večina predpotopnih človeških naselij oddaljena od morja oz. oceana. Biblija tudi nakazuje, da je bilo tedanje prebivalstvo skoncentrirano v mestih (kar se razlikuje od evolucionističnih modelov starodavnih družb). Torej je razumno predpostaviti, da so se ob naraščanju potopa ljudje zbrali na najvišje ležečih krajih, od koder jih je divje vodovje odplavilo, ali pa so utonili, ko ni bilo več kopnega. Kasneje so razpadanje in mrhovinarji storili svoje. Pomenljivo je, da na nobeni razbitini ladje, starejši od 50 let, še niso našli človeških okostij (slana voda raztopi kosti).

Če uporabimo ocene rasti med časom potopa in časom Jezusovega vstajenja, torej rast od 8 ljudi do približno 300 milijonov ljudi, se je od stvarjenja Adama in Eve do potopa prebivalstvo podvojilo približno 17-krat, kar pomeni, da je bilo v času potopa število prebivalcev veliko manjše kakor leta 1 n. št. – in seveda še bistveno manjše od današnjega!

Božja kazen

Nazadnje je treba obravnavati še en dejavnik, ki je morda pomembnejši od vseh že omenjenih. Potop je bil Božji način kaznovanja grešnega človeštva, in sicer je bil namenjen popolnemu uničenju (z izjemo tistih, ki so bili na Noetovi barki). Torej je Bog morda namenoma poskrbel, da se fosili predpotopnih ljudi niso ohranili.

Zaključek

Če upoštevamo vse te dejavnike, obstaja malo možnosti, da bi bili ljudje, ki so umrli med potopom, fosilizirani. Tudi če bi se nekaj fosilov ohranilo, bi bila verjetnost, da jih najdemo, zelo nizka, kaj šele, da bi tak fosil našel poklicni znanstvenik, ki bi razumel pomen najdbe in jo ustrezno dokumentiral.

Ob navedenem se seveda zavedamo, da se za pojasnilo odsotnosti človeških fosilov sklicujemo na nekatere precej izjemne okoliščine, toda resnici na ljubo to niso večje izjeme kakor tiste, h katerim se zatekajo nekatere evolucionistične razlage ”izstopajočih” (ang. ”offset”) fosilov.

[1] Wise, K. P., ‘The Flood and the fossil record’, neformalno predavanje na Institute for Creation Research, San Diego, 17. avgust 1988.

[2] Dr. Tim White (antropolog na University of California), navajan v Anderson, I., 1983. Hominoid collar-bone exposed as dolphin’s rib, New Scientist 98(1355):199.

Viri:

Silvestru, E., 2012. Human fossils from the Flood and ancient climate patterns.

http://creation.com/human-fossils-ancient-co2-levels (Pridobljeno 4.9.2015)

Snelling, A. A., 1991. Where are all the human fossils? Creation 14(1):28–33.

http://creation.com/where-are-all-the-human-fossils (Pridobljeno 4.9.2015)

 

PREMIKI KONTINENTOV

Pred letom 1960 je bila večina geologov trdno prepričana, da so kontinenti stacionarni. Peščica je zagovarjala, da so se kontinenti premaknili (kontinentalni premik), toda večina jih je obtožila, da se vdajajo psevdo-znanstvenim fantazijam. Danes je mnenje obratno – tektonika plošč, ki vključuje kontinentalne premike, je prevladujoča teorija. Zanimivo je, da je kreacionist Antonio Snider že leta 1859 prvi predlagal horizontalne premike kontinentov zaradi katastrofe med potopom, opisanim v Genezi.[1] Na njegovo premišljevanje je vplivalo besedilo v Genezi 1,9-10 o zbiranju morij na eno mesto, kar implicira, da je obstajalo enotno kopno.

Geologi so v korist trditve, da so bili kontinenti nekoč spojeni in so se nato razmaknili, zbrali več dokazov, med njimi:

  • ujemanje kontinentov (upoštevajoč kontinentalne šelfe)
  • skladnost tipov fosilov na različnih straneh oceanskih bazenov (podobnost sedimentnih plasti v severovzhodnem delu ZDA in v Britaniji ter odsotnost teh istih plasti v vmesnem bazenu severnega Atlantika; geološke podobnosti delov Avstralije in južne Afrike, Indije in Antarktike.)
  • zebrast vzorec magnetnih zasukov, vzporeden z razpokami v vulkanski kamnini na dnu sredi oceanov, kar implicira širjenje morskega dna vzdolž razpok
  • seizmična opazovanja, ki se razlagajo kot plošče bivšega oceanskega dna, ki so zdaj v notranjosti zemlje.

Trenutna teorija, ki vključuje širjenje morskega dna in premike celin, se imenuje tektonika plošč.[2]

Tektonika plošč

Glavna načela teorije tektonike plošč so naslednja:[3] Površje zemlje je sestavljeno iz mozaika togih plošč, pri čemer se vsaka premika glede na sosednje. Na robovih plošč prihaja do deformacij zaradi treh vrst horizontalnega gibanja: širjenje (ali razmikanje), transformacijsko lomljenje (horizontalno drsenje vzdolž prelomnice) in stiskanje, večinoma zaradi podrivanja (ena plošča se potopi pod drugo). Širjenje nastopi, ko se morsko dno razmika na razpokah ali lomih. Transformacijsko lomljenje nastopi, ko ena plošča drsi horizontalno ob drugi plošči (npr. prelomnica San Andreas v Kaliforniji). Kompresijska deformacija nastopi, ko se ena plošča potopi pod drugo, npr. Pacifiška plošča pod Japonsko in Kokosova plošča pod Srednjo Ameriko. Lahko pa se pojavi ob trku dveh kontinentalnih plošč, ko nastane gorovje, npr. Indijsko – avstralska plošča je trčila ob Evrazijsko ploščo, da je nastalo gorovje Himalaja. Na območjih podrivanja se pogosto pojavijo vulkani.

Širjenje morskega dna

Eden izmed argumentov za tektoniko plošč je širjenje morskega dna. Na podlagi opazovanj razlagajo, da se v oceanskih bazenih vzdolž srednje-oceanskih grebenov (npr. Srednjeatlantski greben in Vzhodnopacifiški greben) plošče razmikajo, pri čemer se staljen material iz plašča[4] dviga v vrzel in se ohlaja, da tvori novo skorjo pod oceanom. Najmlajša skorja je v osi grebena, starejše kamnine pa so dlje od osi. Ocenjujejo, da se danes po svetu vsako leto dvigne približno 20 kubičnih kilometrov staljene magme in tvori novo oceansko skorjo.[5]

V času hlajenja nekateri kamninski kristali pridobijo magnetizem iz Zemljinega magnetnega polja in tako zabeležijo tedanjo smer polja. Dokazi kažejo, da se je smer Zemljinega magnetnega polja doslej velikokrat obrnila. Torej je bil del oceanske skorje med ohlajanjem magnetiziran v nasprotni smeri. Če je širjenje morskega dna kontinuirno, potem bi oceansko dno moralo imeti zvezni magnetni zapis sprememb smeri. Zebrasti vzorec linearnih ”magnetnih anomalij”, vzporeden skorji srednje-oceanskega grebena je bil dejansko zabeležen na številnih območjih.[6]

Problemi za ”počasno-in-postopno” tektoniko plošč

Čeprav je bil zebrast vzorec potrjen z vlečenjem magnetometra nad grebeni, pa vrtanje v bazalt, ki je ob grebenih, kaže, da tega vzorca ni, ko se kamnina dejansko vzorči – magnetna polarnost se spreminja v zaplatah navzdol po luknjah, z globino ni konsistentnega vzorca.[7] To bi pričakovali pri hitri tvorbi bazalta, v kombinaciji s hitrimi obrati polja, ne pa pri počasnem-in-postopnem nastanku s počasnimi obrati, ki jih predpostavljajo uniformitaristi.

Fizik dr. Russell Humphreys je napovedal, da bo dokaz za hitri obrat magnetnega polja najden v tokovih lave, dovolj tankih, da se ohladijo v nekaj tednih.[8] Dejal je, da bi se tako hitri obrati lahko zgodili med Noetovim potopom. Take dokaze hitrih obratov sta kasneje našla spoštovana raziskovalca Coe in Prévot.[9],[10] Njuno kasnejše delo[11] je potrdilo te ugotovitve in pokazalo, da so bili magnetni obrati ”osupljivo hitri”.

Biblijski vidik

Dokazi pravijo, da so se celine v preteklosti razmaknile, toda ali današnje domnevne premike 2 – 15 cm na leto lahko ekstrapoliramo v daljno preteklost? Je sedanjost res ključ do preteklosti, kakor trdijo uniformitaristi? Taka ekstrapolacija bi pomenila, da sta oceanski bazen ali gorska veriga nastajala 100 milijonov let.

Biblija ne govori neposredno o premikih kontinentov in tektoniki plošč, toda če so bili kontinenti nekoč skupaj, kot nakazuje Geneza 1,9-10, zdaj pa so narazen, kako se to sklada z biblijskim pogledom na geologijo, ki operira s časovnim okvirom zgolj nekaj tisoč let? Nekateri so predlagali, da so se kontinenti (obloženi z usedlinami potopa, tj. plastmi, ki vsebujejo fosile) na svoje današnje pozicije ločili na primer v času babilonskega stolpa, ker Geneza 10,25 pravi, da se je v dneh Pelega ”razdelila zemlja”. Toda hebrejska beseda, ki je prevedena z ”zemlja”, lahko pomeni tudi ljudi (narode), ki so bili razdeljeni pri babilonskem stolpu. Ta scenarij bi vključeval zelo kratek čas in bi vodil v ogromne težave pri disipaciji toplote, da ne omenjamo uničenja zemeljskega površja, kar bi bilo posledica hitrega in obsežnega premikanja celin – to bi bila globalna katastrofa, prav toliko uničujoča kakor sam Noetov potop.

Dr. John Baumgardner, ki je delal v Los Alamos National Laboratory (v ZDA), je uporabil super-računalnike, da je modeliral procese v Zemljinem plašču, da je pokazal, da bi se premikanja tektonskih plošč lahko pojavila zelo hitro in ”spontano”. [12] [13] [14] [15] [16] Ta koncept se imenuje katastrofična tektonika plošč. Baumgardner, kreacionistični znanstvenik, je bil deležen priznanja, da je razvil najboljši svetovni 3-D super-računalniški model tektonike plošč.[17]

Katastrofična tektonika plošč

Baumgardnerjev model se začenja s pred-potopnim super-kontinentom (Geneza 1,9) in gostimi kamninami na oceanskem dnu. Proces se začne s potapljanjem hladnega in gostega oceanskega dna v mehkejši in manj gosti plašč pod njim. Trenje tega gibanja generira toploto, zlasti na robovih, kar zmehča okoliški material plašča, zaradi česar se zmanjša odpor potapljanju oceanskega dna. Robovi se potapljajo hitreje, za sabo pa kot tekoči trak potegnejo preostalo oceansko dno. Hitrejše gibanje generira več trenja in toplote v okoliškem plašču, kar še dodatno zmanjša njegov odpor, in tako se oceansko dno giblje še hitreje itd. Pri svoji najvišji vrednosti bi termična ubežna nestabilnost (ang. runaway instability) dopuščala podrivanje s hitrostmi reda velikosti nekaj metrov na sekundo. Ta ključni koncept se imenuje ubežno podrivanje (ang. runaway subduction).

Potapljajoče se oceansko dno bi premaknilo material plašča in sprožilo gibanje po celotnem plašču. Robovi predpotopnega superkontinenta bi se hitro podrivali, drugod pa bi bila Zemljina skorja pod tolikšnimi napetostmi, da bi jo pretrgalo, kar bi prelomilo tako predpotopni superkontinent kakor tudi oceansko dno.

Cone širjenja skorje bi se hitro širile vzdolž razpok na oceanskem dnu. Vroč material plašča, premaknjen zaradi podrivajočih se plošč, bi se dvignil na površje vzdolž teh con širjenja. Na oceanskem dnu bi ta vroč material plašča uparil ogromne količine oceanske vode, kar bi povzročilo linearni gejzir zelo vroče pare vzdolž celotne dolžine središč širitve (morda ”vrelci velikega brezna” iz Geneze 7,11 in 8,2?). Ta para bi se razpršila in v ozračju kondenzirala ter nato padla kot silovito deževje (”in odprle so se nebesne zapornice” iz Geneze 7,11?). To bi lahko povzročilo deževje, trajajoče 40 dni in 40 noči (Geneza 7,12).

Baumgardnerjev model [18] Zemljine zgodovine s potopom in katastrofično tektoniko lahko pojasni več geoloških podatkov kakor konvencionalni model tektonike plošč, ki vključuje milijone let. Na primer, hitro podrivanje predpotopnega oceanskega dna v plašč povzroči nastanek novega oceanskega dna, ki je izrazito bolj vroče, zlasti v svojih zgornjih 100 km, in to ne samo na razširjajočih se grebenih, temveč povsod. Ker je bolj vroče, ima manjšo gostoto in zato naraste 1.000 do 2.000 metrov višje kakor prej ter implicira dramatično povišanje globalnega nivoja morja. To poplavi površine celin in omogoči odlaganje velikih območij sedimentov na vrh sicer visoko lociranih kontinentov. Veliki kanjon (Grand Canyon) daje osupljiv vpogled v plastovit značaj teh odlagališč sedimentov, ki se v številnih primerih raztezajo neprekinjeno več kakor 1.000 km. [19] Uniformitarna (”počasna in postopna”) tektonika plošč enostavno ne more zadoščati za tako debela kontinentalna zaporedja sedimentov tolikšnega horizontalnega obsega.

Poleg tega bi hitro podrivanje hladnejšega predpotopnega oceanskega dna v plašč povzročilo povečano kroženje viskozne tekoče kamnine (ki je ”plastična”, ne staljena) znotraj plašča. Ta tok v plašču bi hitro spremenil temperaturo na meji med jedrom in plaščem, saj bi bil plašč blizu jedra tedaj izrazito hladnejši kakor bližnje jedro, zato bi se konvekcija in izguba toplote zelo povečali. Model nakazuje, da bi v teh razmerah prišlo do hitrih geomagnetnih obratov, ti pa bi se odražali na zemeljskem površju in bi se zapisali v t. i. magnetne črte.[20] Te bi bile nepravilne in lokalno različne, tako v bočni smeri, kakor tudi po globini – in prav to kažejo podatki,[21] celo sodeč po prej navajanih uniformitarističnih znanstvenikih.

Ta model daje mehanizem, ki pojasnjuje, kako bi se plošče lahko premaknile sorazmerno hitro (v roku mesecev) preko plašča in se podrivale. Nadalje napoveduje, da danes med ploščami ni premikov, ali pa so zelo majhni, ker se je gibanje praktično ustavilo, ko se je celotno predpotopno oceansko dno premaknilo. Odtod tudi lahko pričakujemo, da so jarki blizu con podrivanja danes polni nepremešanih sedimentov poznega potopa in obdobja po potopu – in to tudi dejansko lahko vidimo.

Različne vidike Baumgardnerjevega modela plašča so neodvisno ponovili in tako verificirali drugi raziskovalci. [22],[23],[24]

Ker se je to termično ubežno podrivanje plošč mrzlega oceanskega dna zgodilo sorazmerno pred kratkim, tj. med potopom (približno pred 4500 leti), Baumgardnerjev model napoveduje, da se te plošče še niso imele časa popolnoma asimilirati v okoliški plašč. Torej bi še danes morali najti dokaze teh plošč nad mejo plašča in jedra (tja so potonile). In res so bili dokazi takih neasimiliranih, sorazmerno hladnih plošč najdeni med seizmičnimi študijami.[25] [26] [27]

Model tudi daje mehanizem za umik vodovja potopa. Trki plošč bi dvignili gore, ohlajanje novega oceanskega dna pa bi povečalo njegovo gostoto, zaradi česar bi se potopilo in tako poglobilo nove oceanske bazene, da so lahko sprejeli odtekajoče vode potopa. Morda je pomembno, da so ”gore Ararata” (Geneza 8,4), kamor je nasedla Noetova barka po 150 dneh potopa, tektonsko aktivna regija, za katero se meni, da je stičišče treh plošč skorje.[28]

Uniformitaristi današnje premike centimetra ali dveh ekstrapolirajo v preteklost, in zato ima njihov konvencionalni model tektonike plošč omejeno moč pojasnjevanja. Na primer, celo pri hitrosti 10 cm/leto je vprašanje, ali bi sile trka med Indijsko – avstralsko in Evrazijsko ploščo zadoščale, da bi dvignile Himalajo. V nasprotju s tem pa katastrofična tektonika plošč v kontekstu potopa lahko pojasni, kako so plošče za kratek čas premagale viskozni upor zemeljskega plašča zaradi delovanja katastrofalnih sil, temu pa je sledilo naglo ustavljanje do današnjih vrednosti.

Zaključek

Zgodnji skepticizem glede tektonike plošč je večinoma izpuhtel, ker ima ta okvir tolikšno sposobnost pojasnjevanja. Model potopa s katastrofično tektoniko plošč vključuje te elemente pojasnjevanja, hkrati pa upošteva razširjene dokaze velikega potopa in katastrofičnih geoloških procesov na celinah.

Biblija o tektoniki plošč ne pove ničesar. Mnogi kreacionisti so mnenja, da je koncept v pomoč pri pojasnjevanju zemeljske zgodovine, nekateri pa so še vedno previdni. Ideja je sorazmerno nova in radikalna ter terja še veliko dela na podrobnostih, tako da bo v prihodnje morda spremenjena. Taka je pač narava napredka v znanosti. Znanstveni modeli pridejo in odidejo, ”Gospodova beseda pa ostane na veke”. (1 Peter 1,25).

[1] Snider – Pellegrini, A., 1858/9. Le Création et ses Mystères Devoilés, Franck and Dentu, Paris.

[2] Nekateri geologi so še vedno skeptični glede različnih vidikov tektonike plošč.

[3] Nevins, S. E. [Austin, S. A.], 1978. Continental drift, plate tectonics, and the Bible; v Gish, D. R., Rohrer, D. H. (ured.) Up with Creation! Creation – Life Publishers, San Diego, str. 173-180. Glejte tudi Longman Illustrated Dictionary of Geology, Longman Group, Essex, UK, str. 137-172; 1982.

[4] Cona znotraj zemlje, ki sega od skorje do jedra, tj. do globine okoli 2900 km.

[5] Cann, J., 1998. Subtle minds and mid-ocean ridges, Nature 393:625, 627.

[6] Cox, A. (ured.), 1973. Plate Tectonics and Geomagnetic Reversals, W.H. Freeman and Co., San Francisco, str. 138-220.

[7] Hall, J.M., Robinson, P.T., 1979. Deep crustal drilling in the North Atlantic Ocean, Science 204:573-586.

[8] Humphreys, D. R., 1986. Reversals of the earth’s magnetic field during the Genesis Flood, Proc. First ICC, Pittsburgh, PA, 2:113-126.

[9] Coe, R. S., Prévot, M., 1989. Evidence suggesting extremely rapid field variation during a geomagnetic reversal, Earth and Planetary Science Letters 92:292-298.

[10] Za podrobnosti glejte Snelling, A. A., 1991. ‘Fossil’ magnetism reveals rapid reversals of the earth’s magnetic field, Creation 13(3):46-50.

[11] Coe, R. S., Prévot, M., Camps, P., 1995. New evidence for extraordinary rapid change of the geomagnetic field during a reversal, Nature 374:687-692. Za komentar glejte Snelling, A.A., 1995. The ‘Principle of Least Astonishment’! Journal of Creation 9(2):138-139.

[12] Baumgardner, J. R., 1986. Numerical simulation of the large-scale tectonic changes accompanying the Flood, Proc. First ICC 2:17-30.

[13] Baumgardner, J. R., 1990. 3-D finite element simulation of the global tectonic changes accompanying Noah’s Flood, Proc. Second ICC 2:35-45.

[14] Baumgardner, J. R., 1994. Computer modeling of the large-scale tectonics associated with the Genesis Flood, Proc. Third ICC, str. 49-62.

[15] Beard, J., 1993. How a supercontinent went to pieces, New Scientist 137:19.

[16] Baumgardner, J. R., 1994. Runaway subduction as the driving mechanism for the Genesis Flood, Proc. Third ICC, Pittsburgh, str. 63 – 75.

[17] Beard, 1993.

[18] Austin, S. A., Baumgardner, J. R., Humphreys, D. R., Snelling, A. A., Vardiman, L., Wise, K. P., 1994. Catastrophic plate tectonics: a global Flood model of earth history, Proc. Third ICC, Pittsburgh, str. 609-621.

[19] Austin, S. A. (ured.), 1994. Grand Canyon: Monument to Catastrophe, Institute for Creation Research, Santee, CA.

[20] Humphreys, D. R., 1988. Has the earth’s magnetic field ever flipped? Creation Research Society Quarterly 25(3):130-137; Sarfati, J., 1998. The earth’s magnetic field: evidence that the earth is young, Creation 20(2):15-17, creation.com/magfield

[21] Glejte Hall in Robinson, 1979.

[22] Weinstein, S. A., 1993. Catastrophic overturn of the earth’s mantle driven by multiple phase changes and internal heat generation, Geophysical Research Letters 20:101-104.

[23] Tackley, P. J., Stevenson, D .J., Glatzmaier, G. A., Schubert, G., 1993. Effects of an endothermic phase transition at 670 km depth on spherical mantle convection, Nature 361:699-704.

[24] Moresi, L., Solomatov, V., 1998. Mantle convection with a brittle lithosphere: thoughts on the global tectonic styles of the earth and Venus, Geophysical J. Int. 133:669-682.

[25] Grand, S. P., 1994. Mantle shear structure beneath the Americas and surrounding oceans, Journal of Geophysical Research 99:11591-11621.

[26] Vidale, J. E., 1994. A snapshot of whole mantle flow, Nature 370:16-17.

[27] Vogel, S., 1995. Anti-matters, Earth: The Science of Our Planet, str. 43-49.

[28] Dewey, J. F., Pitman, W. C., Ryan, W. B. F., Bonnin, J., 1973. Plate tectonics and the evolution of the Alpine System, Geological Society of America Bulletin 84:3137-3180.

Vir:

Batten, D., Catchpoole, D., Sarfati, J., Wieland, C., 2014. The Creation Answers Book, 6th ed., Creation Book Publishers, Powder Springs, Georgia, USA