ALI IMA BIBLIJA AVTORITETO LE GLEDE DUHOVNIH REČI?

Številni kristjani, zlasti tisti, ki hočejo Genezo razumeti tako, kakor da dopušča dolga časovna obdobja in evolucijo, trdijo, da Biblija uči le o duhovnih resnicah. Poizkuse, da bi znanost interpretirali v luči Pisem, zavračajo kot nepotrebne ali v najslabšem primeru kot zavedene ali celo škodljive. Vendar to prezre zgodovinsko osredotočenost večine Biblije.

Ena najpomembnejših razlik med Biblijo in ”svetimi knjigami” drugih religij je, da Biblija uči o Bogu, ki deluje v zgodovini. Daje nam celo ”časovnico” dogodkov, ki Božje aktivnosti uvrščajo v čas in prostor, ki ju lahko spoznamo.[1] In za razliko od drugih verskih knjig, ki trdijo, da delajo enako, so dogodki iz Biblije podprti z arheologijo, če arheološki dokazi obstajajo.

Biblija govori o zgodovini

Večina številnih biblijskih knjig je neke vrste zgodovinska pripoved, ki očitno skuša sporočiti, da so se določene reči zgodile ob določenem času. Na primer: Geneza 7,11 pravi, da se je potop začel na določen dan Noetovega življenja. Geneza trdi, da je bil Abraham mož, ki se je rodil približno 350 let po potopu (sodeč po Genezi 11,10-31 in 12,4), in da je bil prednik judovskega ljudstva, ki igra pomembno vlogo v preostanku Pisem. Biblija trdi, da je bil Abrahamov pravnuk Jožef prodan v Egipt kot suženj, a se je tam povzpel do položaja prvega ministra. To so primarno zgodovinske trditve – ti dogodki so se zgodili na določenih mestih ob določenih časih. V resnici morate iti v preroške knjige Stare zaveze in v pisma Nove zaveze, da pridete do primarno duhovnih naukov.

Celo poetični in poučni žanr dajeta zgodovinske trditve. Na primer, Psalm 3 pravi, da je bil napisan, ”ko je [David] bežal pred sinom Absalomom”. Zgodovinsko poročilo o tem se začne v knjigi 2 Samuel 15, medtem ko se Psalm 3 osredotoča bolj na Davidove notranje muke in molitve za Božjo rešitev. Vendar trdi, da je utemeljen v zgodovinski situaciji. In tudi sama pesem lahko daje zgodovinske informacije. Na primer, Eksodus 14 podaja pripovedno verzijo o prečkanju Rdečega morja, takoj za tem pa je Mojzesova pesem o istem dogodku. Podobno Sodniki 4 poroča o izraelski zmagi nad Sisero in njegovo vojsko, Sodniki 5 pa je pesem Debore in Baraka o istem dogodku. Poučno je proučiti ta poglavja, da vidimo razliko med pripovedjo in poezijo, in kako oboje izraža različne vidike opisanih dogodkov.

To pomeni, da bi Biblijo, v nasprotju s popularnim mnenjem, lahko označili za zgodovinsko knjigo. Medtem ko starodavnih dokumentov ne moremo podvreči enako strogim standardom sodobne histografije, Biblija jasno pravi, da daje natančno točno poročilo dogodkov, ki so se zgodili v zgodovini (recimo eksplicitno v Luka 1,1-4). Torej tega ne bi smeli zavreči enostavno, ker se za dogodke pravi, da jih je usmerjal ali celo neposredno določal nadnaravni Stvarnik.

Biblijska zgodovina je resnična

V Bibliji je veliko ljudi, krajev in dogodkov, za katere so pred nekaj stoletji mislili, da niso zgodovinski. Za mnoge od teh smo z napredkom biblijske arheologije odkrili arheološke in literarne dokaze.[2] To velja do tolikšne mere, da je razumno reči, da se tedaj, ko Biblija nekaj reče, a za to ni podpore v zgodovinskih dokazih, lahko ima Biblijo kot zadosten dokaz – in to še preden upoštevamo, da je navdihnjena od Boga. (2 Timoteju 3,15-17)

Duhovni nauk Biblije je odvisen od njene zgodovine

Ker Biblija uči o Bogu, ki deluje v zgodovini, večine njenih naukov ne moremo prikladno ločiti na ”zgodovinske” in ”duhovne” nauke. Na primer, vsi Evangeliji učijo, da je Jezus pomnožil kruh in ribe, da je nahranil tisoče ljudi (5.000 moških in številne ženske in otroke). Je to zgodovinsko ali teološko? Očitno oboje. In, seveda, vstajenje, brez katerega je naša vera brez vrednosti (1 Korinčanom 15), je zgodovinski dogodek z duhovnimi implikacijami.

Pomembneje je, da so biblijski duhovni nauki resnični le, če je resnična zgodovina, na kateri temeljijo. Avtorji Biblije imajo v temelju svojega razumevanja Boga dejstvo, da je on Stvarnik nebes in zemlje. Brez tega dejstva ne bi imeli pojasnila, zakaj ima avtoriteto, da sodi grehu. V temelju vsake predstavitve evangelija je dejstvo, da se je človeštvo uprlo Bogu, začenši z našim prvim prednikom Adamom in nato vse do današnjih dni (1 Korinčanom 15,21-22). Če Adam v resnici ni storil zgodovinsko prvega greha, učinki katerega odzvanjajo skozi zgodovino vse do našega življenja danes, potem evangelij nima smisla.

Biblijska zgodovina je pomembna za nas

Eden najpomembnejših naukov Biblije glede zgodovine je, da realna dejanja realnih ljudi zares vplivajo na nas danes. Adam je grešil v zgodovini, kar pomeni, da vsi njegovi potomci, vključno z nami, grešijo. Jezus je umrl in vstal v zgodovini ter pridobil odrešitev za vse, ki verjamejo vanj. Bog deluje v zgodovini in nam je zagotovil rešitev in On bo zgodovino pripeljal do konca.[3]

Ko ljudje spoznajo, da zares lahko zaupajo biblijski zgodovini, velikokrat postanejo samozavestnejši v svoji veri in jo delijo z drugimi. Ko je posameznikova vera utemeljena na dejanski zgodovini Biblije, je lažje verjeti, da Bog še vedno dela, da bo dokončal načrt, ki ga je razkril v Pismih, in krščanstvo postane pomembnejše za ”realni svet”.

[1] Cosner, L., How does the Bible teach 6,000 years?, Creation 35(1):54-55, 2013; creation.com/6000-years

[2] Cosner, L., Is the Bible reliable as a historical record? 22 December 2013; creation.com/bible-historical-reliable

[3] Cosner, L. in Bates, G., The new earth, 20 April 2014; creation.com/new-earth

Vir: Cosner, L. 2015. Is the authority of Scripture only about spiritual things? Creation 37(2): 43